Kamen, ključ do ključavnice

V Stebriščni dvorani Mestne hiše v Kranju je na ogled zanimiva razstava z naslovom Od paleolita do Titana. Drugačna duhovita postavitev nas popelje iz kamene dobe do naših vrat.

Prostor, prostor … nujni primer, so v avlo Mestne hiše pridrveli trije v belih haljah, kasneje izvemo, da urgentna ekipa iz Studia Oreh. Sicer je bil pustni petek, a nič zato, duhoviti uvod, fantje so na operacijski mizi rezali ocvirkovico, hkrati pa prvim obiskovalcem razstave postregli tudi z infuzijo v obliki kozarčka žlahtnega, je vsekakor sodil k razstavi z naslovom Od paleolita do Titana, ki je te dni na ogled v Stebriščni dvorani Mestne hiše, trajala pa naj bi še tja v marec. Razstava je precej nenavadna, lahko bi rekli neke vrste antirazstava.

Razstavo sestavlja šest postaj, vsaka je posvečena posebni temi in je vzeta iz enega obdobja človeške zgodovine od kamene dobe do 20. stoletja. Začne se s kameno dobo, ko človek zavestno začne najprej izdelovati in uporabljati orodja, se nadaljuje z železno dobo, kjer so predstavljene sekire, tako tiste zelo stare, kot najnovejše iz trgovskega centra Merkur, tudi pokrovitelja te razstave, da se na tretji postaji znašli v antiki in času starega rima, v katerega smo umestili pisavo, grafite … Mnenje, da je srednji vek umazan, je precej stereotipno, zato nas na razstavi želijo prepričati, da se je v različnih obdobjih različno skrbelo za osebno higieno. Od srednjeveškega kopališča do wellnessa. Sledi 18. stoletje, čas Marije Terezije in razsvetljenstva. Narodi v takratni Avstriji v svoje kuhinje uvajajo nove jedi … Razstava se zaključi v 20. stoletju, ko smo ljudje manj prijetne stvari začeli skrivati pred drugimi in se zapirati za varna vrata svojega stanovanja. Ključavnice in ključi, od starih velikih ključev, do sodobnih izdelanih v Titanu. Kjer je med drugim nekaj časa delal tudi Josip Broz Tito. Ja, tudi, ko kukamo skozi ključavnico, nas veliki brat opazuje.

Jedro vsake od postaj je praviloma orodje oziroma pripomoček: sveder, sekira, pisala, kopalniški in kuhinjski pripomočki, ključavnica. Okoli teh jeder se razvija hudomušna muzejska zgodba, ki predstavi zgodovinski razvoj predmeta v svetovnem in lokalnem merilu, ki pa je namenoma na mestih postavljen narobe, npr. prazgodovinski kamnit sveder je montiran v električno ročno vrtalko. Svojevrstna rdeča nit celotne razstave so tudi znani reklamni slogani, ki pa v časovnem in krajevnem okviru, kjer bodo postavljeni, delujejo duhovito oziroma smešno (npr. Sam svoj mojster, Najboljša v akciji).

Idejno zasnovo razstave in besedila sta pripravila mag. arheologije Tomislav Kajfež in mag. Miran Pflaum, projekt je vodila mag. Barbara Ravnik Toman, kot kustodinja pa je pri razstavi sodelovala Monika Rogelj. Za likovno podobo so poskrbeli v oblikovalskem studiu Oreh. »Ko sta pobudnika razstave prišla do mene z idejo postaviti tovrstno nekoliko drugačno razstavo, sem ju seveda takoj povabila k sodelovanju,« je povedala Ravnik Tomanova, ki se ji, kot sama pravi, hitro prižge rdeča luč, ko je na vidiku kaj svežega in inovativnega. »Z Miranom sva iz generacije, ki je požirala stripe Alan Ford in nama zato ne manjka obešenjaškega humorja. Ta so bili inspiracija, ob ideji in začetni šali pa je potem začel nastajati pravi razstavni projekt,« je povedal Tomislav Kajfež in dodal, da se nista navezovala na katerega od podobnih konceptov iz tujine. »Nekako smo se našli ob pravem času na pravem mestu, midva z idejo, Gorenjski muzej z dodatno strokovno podporo in predmeti, ki smo jih uporabili iz muzejskih zbirk in depojev, svoje pa je seveda dodal oblikovalski studio Oreh. Kot je še dodala direktorica muzeja, z razstavo želijo v muzej privabiti tudi širšo publiko, saj bo razstava zanimiva tudi za ljudi, ki jih sicer redkeje zanese v muzej.