Pok, nakar steklena rožica

Litva je dežela starih odsluženih avtomobilov in zoprno piskajočih avtomobilskih alarmov.

Zapustimo hrib z milijoni križev, saj bi še istega dne radi dosegli obalo in namočili konce prstov v najbrž precej ohlajeni Baltik. Še ena, dve vaški cesti, in že smo na »avtocesti«, no regionalni cesti, ki mesto Šiauliai povezuje z zahodom države. Na vsakem kilometru spoznavamo, da so litvanski preprodajalci avtomobilov veliki uvozniki petnajst in več let starih odsluženih avtomobilov iz zahodnoevropskih držav in kot opažamo na cestah, svoj uvoz tudi odlično spravijo v promet. Ne manjka predvsem Volkswagnov, Audijev, BMV-jev, tudi Volvov z začetka devetdesetih let, avtomobilov, ki pri nas dosežejo ceno največ 1000 evrov, v Litvi pa … kdo ve? Tipično litvansko tihožitje s podeželja bi izgledalo takole: sredi travnika ena in edina krava, ki jo molze novodobna pastirica, ki se je na molžo pripeljala s petnajst let starim Audijem 100. Šoferji nas ob tem »navdušijo« še z množico neobičajnih piskajočih zvokov njihovih centralnih zaklepanj, še bolj pa njihovih avto alarmov, ki so v skrbi za premično imovino v Litvi kar pogost pojav.

Cesta je spet v slogu asfalt – dvajset kilometrov makadama – asfalt – spet makadam … Ne, ni izgledalo, da bi cesto pripravljali za asfalt, oziroma jo kakorkoli obnavljali. Preprosto, tako je. Največkrat je asfaltirana le cesta v naselju in kakih petsto metrov od krajevne table. Siti tega, se ustavimo v gostilni ob gozdu. Sedimo v prijetni senčici tako rekoč sredi jase, Zala Julija se že v drugi minuti zgubi nekje med številnimi lesenimi otroškimi igrali, in počivamo od naporne vožnje. Gostišče je lahko še tako urejeno in idilično, stranišča so vedno v ločenih majhnih hišicah v smeri nekam proti gozdu. Čučavac ali Kitzbühel, kot bi rekli stranišču, ki ga uporabljamo na način smukaške preže. Nadaljujemo pot in po nekaj kilometrih končno spet pripeljemo na asfalt. Takrat pa pok … kamen prileti v prednje steklo. (prihodnjič: Šipa je, šipe ni)