Boreč za srečo

Boreč oz. boraga (Borago officinalis) je tista milostljiva nebesno modra rožica, o kateri so pred stoletji zapisali, da bistri kri, krepi srce in možgane, preganja otožnost in obup, miri srce ter navdaja žalostne z vedrostjo in radostjo. Sodobniki dodajajo, da umirja kašelj, zbija vročino, pospešuje potenje, izločanje seča ...

Boreč je dobra reč

Rastlina, ki jo krasijo sinje modri cvetovi v obliki zvezde, ima svoje korenine v Mali Aziji. V srednjem veku je boreč zašel tudi v Evropo, kjer je pogosto krasil kmečke vrtove. Tudi naše, kjer ga tu in tam še vedno veselo ozre naše oko. Ko bi vedeli, da je izjemno dobra začimba kakor tudi koristna zdravilna zel, bi ga Slovenci gojili še z večjim zanosom in pogosteje. Če ste si jo v tem trenutku zaželeli na svojem vrtičku in niste povsem prepričani, za katero rastlinico gre, povejmo, da ima votlo, mesnato in razvejano steblo, ki ga poraščajo belkaste ščetinaste dlačice. Tudi ovalni listi na pecljih so dlakavi. Diši zelo prijetno, tako po medu, zato ga rade obiskujejo čebele. Poleti nabiramo sveže mlade lističe, cvetove ali celotno zel za sušenje. V kulinarične namene pa uporabimo le lističe, s cvetovi pa lahko okrasimo hladne jedi in osvežilne napitke.

Za krepko srce in več znoja

Stari Rimljani so boreč dodajali v solate. V srednjem veku je veljalo, da ustvarja zdravo kri. Svetovali so ga tudi proti srčni slabosti in bolnikom, ki jih je kuhala visoka vročina ter so imeli blodnje. Prav v tem času je čislani Hieronimus Bock v svojem bogatem knjižnem delu predstavil petsto domačih zeli in o boreču zapisal, da je milostljiva rožica, ki naj jo dodajajo jedem in napitkom, saj krepi srce in možgane, preganja otožnost in obup, miri srce ter navdajajo žalostne ljudi z vedrostjo in veseljem. Bistri pa tudi kri. Ljudsko zdravilstvo ga že od nekdaj prišteva k štirim zdravilnim rastlinam, ki krepijo srce. Družno mu delajo še dišeča perla, dišeča vijolica in vrtnica. Boreč koristi zoper živčno slabost in živčni utrip ter deluje pomirjevalno. Ljudsko zdravilstvo verjame, da boreč iz telesa izloči vse strupene snovi, s tem, ko močno pospešuje potenje. Na to lastnost naj bi kazalo že njegovo ime, ki naj bi bilo izpeljanka arabske besede abo-rag, kar pomeni »oče znoja«. Pravijo, da ta rastlina osvežuje in poživlja in tako bolniku prežene moreče in otožne misli. Ta se brž počuti bolje ter začuti trdno zaupanje. Čaj iz boreča naj bi ugodno deloval na jetra, vendar, če z njim pretiravamo, jim lahko prej škodimo kot koristimo. Zdravil naj bi otrdela jetra. Vlažne obkladke so naše babice polagale na vnete oči, da so zmanjšale bolečine in ozdravile vnetje. Francoski zeliščar svetovnega slovesa Maurice Messegue v knjigi Zelišča za zdravje pravi, da boreč deluje kot balzam za tiste, ki jih muči bronhitis, krči ali vnetje trebušne mrene, pomaga pa tudi pri zastajanju krvi v organih ali pri revmatizmu. Svetuje ga tudi kot uspešno zdravilo zoper prehlad.

Boreč za seč

Novejša dognanja potrjujejo, da boreč pospešujejo potenje, izločanje seča, zbija vročino in čisti kri ter, da deluje pomirjevalno, izboljšuje splošno počutje in krepi. Učinkovito lahko miri kašelj in blaži revmatične težave. Zunanje polagamo obkladke na vneto kožo in odrgnine. Pripravki boreča vplivajo tudi na nadledvične žleze in pospešujejo izločanje adrenalina.

Poparek in kis

Poparek pripravimo iz vse rastline ali zgolj iz listov. V liter vode denemo slabo prgišče zelišča in ga na hitro poparimo. Pijemo tri skodelice čaja na dan, zlasti za pospeševanje znojenja in pomiritev. Za borečev kis potrebujemo nekaj cvetočih vršičkov, ki jih denemo v steklenico z domačim jabolčnim kisom. Dobro zamašimo steklenico in jo postavimo na sonce za osem dni. Tako bomo prišli do cenjene začimbe, ki bo izkazala tudi nekaj zdravilnih moči. Denimo, pri nečisti koži. Kis vtiramo v kožo in ga pijemo razredčenega z vodo. Če nam nagaja holesterol, zjutraj na tešče popijemo dve žlici kisa, ki smo ga razredčili v kozarcu mlačne vode. Prhljaj bo morebiti izginil, če si bomo dvakrat na teden umili glavo s tem kisom, prav tako razredčenim z vodo.