Šundar na Žirovskem

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 26. januar 2008 / 06:00

Strah ima velike oči

Zaradi pretepov v gostilnah jih je marsikdaj skupil tudi nedolžen. Tako jo je nekoč fasal neki hlapec čisto po nedolžnem. Več kot sedem let je preživel v ječi, ker so ga obtožili, da je nekoga ubil. Ko so se fantje stepli, jo je eden skupil z drinklcom. Ko je umiral, so ga pripeljali s kripo kar pod okno. Zjutraj ga je našel ta hlapec. Zaradi hude obtožbe se mu je nazadnje zmešalo in je umrl.

Strahovi imajo velike oči

A strahovi so ali niso? Ali duše prihajajo nazaj ali ne? Komu lahko duhovi škodujejo in komu ne? Tudi včasih so se ob teh vprašanjih kresala mnenja. Posebej še, ko se je več ljudi zbralo na kupu in ko so najrazličnejše zgodbe spodbujale domišljijo. Nekdaj so bili redki, ki v strahove niso verjeli. Zaradi strašenja so se vneli tudi številni prepiri.

Pripovedovali so mi o zakonskem paru, pri katerem je imela glavno besedo žena. Možu ni dovolila niti toliko, da bi iz omare vzel svojo lastno obleko, v kateri je vsako nedeljo šel k maši. Zelo se je bala, da bi videl, kako si je z leti kopičila premoženje in ga pred njim skrivala. Mož ji je večkrat grozil: »Pazi se me, ko bom umrl, bom prišel nazaj in ti bom prebrskal vso omaro!«

Žena se mu je samo smejala, toda potem, ko je res umrl, se je več let bala spati v lastni sobi. Bila je prepričana, da ponoči sliši stopinje in nenavadne glasove, kot bi nekdo skušal odpreti omaro. Šele čez dolgo časa ji je padlo na pamet, da bi bilo dobro, če bi omaro odklenila. Ko je to naredila, menda nikoli več ni slišala duha, ki bi jo prihajal strašit.

Pripovedovali so mi tudi o nekom, ki se je bal vetra, saj se mu je zdelo, kot bi nekdo jokal pod oknom. Potem je nekaj skočilo v sobo. In ko je zaškripalo, kot da bi se odpirala omara, je S. vzel sekiro, poklical mater, da je šla pred njim, in z dvignjeno sekiro vstopil skozi vrata. Vse je bilo tako, kot je moralo biti, le prt je ležal na tleh namesto na mizi, S. pa je še danes prepričan, da so to storili duhovi.

B. je zelo verjela tudi v sanje. Tako jo je neko noč tlačila mora, ko si je predstavljala, da meče skozi okno perje. V zraku ga je bilo vse polno. Ko je čez deset let pri hiši res gorelo in ko so reševali vse, kar se je rešiti dalo, je perje iz blazin v resnici frčalo na vse strani.

C. se je sanjalo, da bo vdova. V sanjah je videla moža, ki ji je pomahal, naj gre z njim v »Pešence«. »Rekla sem mu, naj malo počaka,« mi pove C. »On pa je šel kar naprej. Potem ga slišim, ko se ustavi pred nekimi vrati in gre skozi. Ti se boš morala kar sama rihtati, še slišim njegov glas, preden mi izgine izpred oči. In res so mi že naslednji mesec vzeli njegovo pokojnino …«

Tudi K. je imela hude sanje. Sanjalo se ji je, da hodijo okoli hiše sovaščani in da jih je vedno več. Vsi so gledali k sosedovim. K. stopi ven, da bi videla, kaj se tam dogaja. Toda namesto sosedove hiše zagleda le požganino. Čez dobro leto, ko je čisto iznenada podstrešje zajel ogenj, se je spomnila na sanje, ki jih je imela …

Po 2. svetovni vojni so imeli na vasi sestanek. Nenadoma priteče v hišo P. in vsa prestrašena pove, da nekdo kriči pri znamenju, ki so ga imenovali »Pri Bohku«. »Pa še nekaj me je pocukalo za kiklo!« reče. Skupaj z O. stopita do mojega starega očeta in ga pregovorita, da gre z njima. Stari oče prižge laterno. P. je vsa tresoča znova začela kričati, da jo nekaj grabi in da vidi strahove, zanimivo pa je, da jih O. ni videla. Prav tako moj stari oče ne.

Če gremo proti Brekovicam, včasih kdo ob poti vidi lučko, ki se premika sem in tja. Pravijo, da je graben, malo stran od ceste, še zmeraj poln krvi. Menda so tam nekoga umorili. Umor je imel tudi očividce. Da pa bi se kdo upal tja, raje ne!