Rateče niso več presekane z mejo

Z vstopom Slovenije v šengensko območje je vas Rateče, ki je bila leta 1920 presekana na dvoje, spet združena.

»Nobena vas na Gorenjskem ni bila z mejo tako prizadeta kot Rateče!« je dva dni pred ukinitvijo meje med Slovenijo in Italijo pripovedoval Jože Brudar, domačin iz Rateč, vasi, ki jo je meja v zadnjih desetletjih neizbrisno zaznamovala. Zaradi meje je pod streli umrl tudi domačin, Mežikov iz Rateč, župana Pintbaha pa so zaradi nje zaprli za štiri leta. Zato so Ratečani z obeh strani meje s toliko večjim veseljem pospremili ukinitev mejnih kontrol in vnovično združitev vasi v noči z 21. na 22. december lani.

Meja je domačinom prinesla kopico težav

Leta 1920 je rapalska pogodba vas dokončno presekala na dvoje in skoraj pol jo je prešlo pod Italijo. Po podatkih Jožeta Brudarja, ki se že vrsto let ljubiteljsko ukvarja z zbiranjem zgodovinskih podatkov, je na slovenski strani ostalo 2643 hektarov zemlje, medtem ko je pod Italijo prešlo 2373 hektarov. Več kot sto Ratečanov je postalo »dvolastnikov« - z zemljo na italijanski strani, pod Italijo pa so prešle tudi štiri rateške kmetije – Bacon, Žverc, Jank in Jalen. Rateče so bile v tistem času izrazito agrarna vas, domačini so kmetovali, »furali« les, nekaj jih je delalo pri železnici ali pa so hodili na delo v Belo Peč. Novo začrtana meja je domačinom prinesla ogromno problemov. Celo rateški župnik Josip Lavtižar v Rateški kroniki omenja težave, ki so se v letih 1919 in 1920, torej prva leta po uveljavitvi meje, pojavljale v vasi. Med drugim je zapisal: »Italijani so prišli v Rateče s strojnimi puškami in topovi, pa so se vsled mirnega dogovora zopet vrnili do demarkacijske črte, ki so jo napravili ob cesti kakih deset minut od rateške vasi.« In nekaj dni zatem: »Italijani so zasedli goro Petelinjak. Sedaj je vas Rateče od severa, juga in zapada obkoljena po Italijanih. Odprto pot imamo samo ob vzhodni strani. Le tukaj imamo zvezo z Jugoslavijo.« Lavtižar pa piše tudi o tihotapstvu, ki se je začelo kmalu po vzpostavitvi meje. »V Ratečah se je začelo izvrševati hudo tihotapstvo v obmejno nemško Avstrijo in v trbiško okolico, ki jo imajo zasedeno Lahi. Nosi se tja slanina, suho meso in tobak. Največ pa se zasluži pri konjih in goveji živini, seveda v veliko škodo Jugoslaviji … Prosil sem pri finančni delegaciji v Ljubljani, naj se pošlje finančna straža v Rateče, sicer se bo ljudstvo čisto spridilo …« In še: »Govoril sem v cerkvi zoper tihotapstvo, kar pa tihotapcem ni bilo všeč. Najbolj surovi so na koru kazali osle.«

Leta 1920, torej prvo leto po uveljavitvi meje, se je zgodil tudi tragičen dogodek. Ker domačini meje niso hoteli priznavati, je pod streli stražarjev padel domačin, gospodar Mežikove kmetije iz središča vasi, ki je vztrajal, da je na svoji zemlji on gospodar … Bili so svinčeni časi, ko so stražarji zares streljali …

Ob prebujanju fašizma v Italiji so Italijani začeli po hribih nad Ratečami graditi kaverne in bunkerje. Za domačine se je življenje še poslabšalo, saj so do svoje zemlje lahko prišli le v spremstvu italijanskih stražarjev, ki so jih s puškami pospremili do njiv. »Ponavadi so stražarjem dali še jesti,« pripoveduje Brudar. Iz tega obdobja izhajajo tudi zgodbe, kako so stražarji z dvometrskimi palicami špikali v seno in gnoj na vozu, da bi videli, ali Ratečani morda ne tihotapijo česa … Italijani so ustrahovali domačine tudi tako, da so za štiri leta zaprli posestnika in župana občine Rateče Jožefa Pintbaha, ker je mejo prestopil na nedovoljenem kraju, ko je šel po krajši poti na svojo zemljo.

Med črno robo kava, šuškavci in bote

Sledilo je obdobje vojne, po vojni pa je jugoslovanska oblast uvedla neprepustnost meje in domačini so še težje prihajali do svoje zemlje. Spomini na čase, ko so morali za dostop do svoje zemlje na italijanski strani pri sebi imeti tudi po tri dovolilnice, je še živ. Ratečan Jože Kavalar se spominja, koliko težav so imeli s prehajanjem meje do svojih kmetijskih površin: »Če smo hoteli v senožet ali na pašnik pod Tromejo, smo morali to napovedati dan prej. Pomladi smo morali najaviti, koliko krompirja, žita in drugih pridelkov bomo jeseni prepeljali nazaj v Slovenijo …« Morali so napovedati, s kakšnimi vozovi bodo šli, živina je morala biti registrirana in vsako jutro so jo hodili štet … Če je kdo od domačinov pozabil dokumente, je moral traktor pustiti na meji, njega pa so odpeljali na karavlo ali policijsko postajo, popisali in na različne načine maltretirali … Jože Kavalar se spominja, kako so leta 1975 vojaki celo ustrelili dva vola, ki sta se pasla pod Tromejo. »Voli so se ponoči pasli v stometrskem pasu. Vojaki so vpili: Stoj!, nato pa streljali. Dva vola so ubili.«

A kot v vseh obmejnih krajih je tudi v Ratečah živel »šverc«, priznavata sogovornika. Med »črno robo« so bili zlasti kava, šuškavci (balonski plašči) in bote (copati). »Moja stara mama je sedela zadaj na vozu in je 'bote' skrila v seno, tik pod 'štango'. Ko je voz pripeljal okrog hiše, je 'bote' hitro zmetala v gredo, da carinik ni videl!« se spominja Jože Brudar. A Jože Kavalar se spominja, da je bil nadzor strog: »Pregledali so te skoraj do šivanke!« Tudi kazni za »tihotapce« so bile hude. »Če so te dobili, si bil ob prepustnico, prehod meje so ti lahko prepovedali tudi za več let!« pripovedujeta sogovornika.

Po letu 1991 oziroma po osamosvojitvi Slovenije pa se je meja začela vse bolj odpirati. Decembrski vstop Slovenije v šengensko območje je bil tako še zadnji korak k vnovični združitvi Rateč. Ratečani so se je zelo razveselili. »Kar ne moreva verjeti, da meje ni več!« sta si bila enotna Jože Brudar in Jože Kavalar. Ob tem pa je Jože Brudar dodal, da je meja kljub vsemu imela nekaj pozitivnih učinkov. Po eni strani je predstavljala del varnosti za Rateče, po drugi strani pa po drugi svetovni vojni zemlja na italijanski strani ni bila nacionalizirana. Pa še nekaj omenja Jože Brudar: zaradi meje so Rateče ostale nepozidane. »Ker je bila gradnja v obmejnem pasu prepovedana, Rateč niso pozidali tako kot Kranjske Gore. In to je ena od svetlih točk, ki jih lahko pripišemo meji,« je še dejal Jože Brudar.