Na starem pokopališču spominski park

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / četrtek, 24. januar 2008 / 06:00

Navedek iz Zgornjesavca: »V središču Kranjske Gore mnoge obiskovalce zmoti dokaj neurejeno staro pokopališče, na katerem zadnjih dvajset let niso opravili nobenega pokopa. Na zadnji seji občinskega sveta je občinski svetnik Jože Zupančič dejal, da je staro pokopališče sramota v središču Kranjske Gore, zato je predlagal sprejem odloka, po katerem bi pokopališče spremenili v spominski park. Župan Jure Žerjav se je strinjal, da je staro pokopališče treba urediti, zlasti bi bilo treba popraviti razpadajoč zid. Je pa dodal, da gre 'za izredno občutljivo vprašanje in moramo res temeljito premisliti, kako naprej'. Ker je predlog svetnika med vaščani vzbudil precej upravičenega ogorčenja, bi k temu dodal še svoje misli in mnenje.

Vsako oko po svoje zre v ta svet. Pustimo mu to svobodo. Medsebojno smo si ljudje zelo različni v željah, pogledih, stremljenjih in še mnogo podobnega. Pregovor tudi pravi – pet ljudi, pet čudi. Tudi naša osebna čustva so različna. Predvsem do svojih pokojnih prednikov, še posebej do staršev: očeta, matere, v naročju katerih smo odraščali - ter bratov in sester in bližnjih sorodnikov, s katerimi smo si solidarno delili dobro in slabo. Za ta čas in to preteklost pa so čustva posameznika, še posebej občutljiva. Spomini na preteklost in odnos do bližnjih pokojnih, tudi prijateljev in znancev, skratka, na vse skupno prehojene poti, bdijo vedno globoko v notranjosti človeka - posameznika, sorodnikov, občanov, ljudi, narodov.

Naj za primer navedem, kaj je pred dobrimi sto leti, na nasprotni strani zemljine oble, indijanski poglavar Seattle povedal ameriškemu predsedniku Franklinu:

»Vsak del te zemlje je mojemu ljudstvu svet. Vsaka bleščeča se iglica, vsaka peščena obala, vsak mrak sredi temnih gozdov, vsaka svetla jasa, vsaka brenčeča žuželka je v mislih in izkustvih mojega ljudstva sveta. Mrtveci belih pozabijo na zemljo svojega rojstva, ko odidejo, da se sprehajajo pod zvezdami. Naši mrtveci nikoli ne pozabijo te prečudovite zemlje, ki je mati rdečega človeka. Mi smo del zemlje, ona je del nas. Vonjave cvetlice so naše sestre, srnjak, konj, orel so naši bratje. Skalni vrhovi, sončni travniki, telesna toplina konja in človeka, vse to spada k isti družini. Naša zemlja nam je sveta. Radujemo se teh gozdov. Ne vem – naš način je drugačen kakor vaš. Voda, ki se pretaka v potokih in rekah, ni samo voda, temveč tudi kri naših prednikov. Pepel naših očetov je svet, njih grobovi so posvečena tla in tako so ti griči, ta drevesa, ta del zemlje za nas posvečeni. Beli človek s svojo materjo zemljo, s svojim bratom nebom, s svojimi obeležji in spomini na mrtve prednike ravna kot z rečmi, ki se dajo kupiti, ropati in prodajati. Kot da se jih sramuje (podčrtal V. Č.). Njegova pohlepnost bo požrla zemljo in zapustila golo puščavo. V mestih belcev ni tišine. Ni kraja, kjer bi bilo spomladi čutiti rast listov in brenčanja žuželk. Trušč naša ušesa le žali. Zrak je dragocen za rdečega človeka, kajti vse stvari si ga delijo: žival, drevo, človek. Beli mož pa kakor da ne zapazi zraka, ki ga vdihuje. Kot nekdo, ki že mnogo dni umira in je že otopel na smrad … Kar se pripeti vsej zemlji, se pripeti tudi sinovom te zemlje. Tudi beli ljudje bodo preminuli, morda prej, kot vsi drugi rodovi. Samo nadaljujte z okuženjem vaše zemlje, neke noči se boste zadušili v lastnem blatu.«

Tako Indijanci! In vprašanje? Ali lahko, mi beli ljudje, oporekamo eni samcati globoki misli iz nagovora poglavarja tega ljudstva? Ne, le naša hotenja se v marsičem razlikujejo, so drugačna, manj iskrena.

Na starem pokopališču v Kranjski Gori je še vedno dvesto petinosemdeset (285) spomenikov ali podobnih obeležij (prešteto 16. decembra 2007). Na njih je, ocenjujem, poprečno napisanih okoli tisoč pokojnikov. Koliko je tu skupno pokopanih vseh umrlih občanov, naših prednikov, iz Martuljka in Kranjske Gore, bi bilo moč pogledati v župnišču v Kranjski Gori iz mrliških knjig, ki so se začele voditi v začetku sedemnajstega stoletja. V Kranjski Gori so začeli pisati krstno knjigo leta 1614, poročno leta 1638, mrliško pa leta 1641. (Vir: st. kanonik Josip Volc). To pokopališče so verjetno zgradili krajani kmalu zatem, ko so se prenehali pokopi pokojnih na pokopališču v Zabreznici ali za domačo cerkvijo.

Predpostavimo si ukinitev pokopališča in posledice. Odstranjeni bi bili vsi spomeniki ter imena pokojnih prednikov, tistih mnogih vaščanov, ki so s trudom in odrekanjem v preteklosti postavili temelje in gospodarske dejavnosti naših vasi, še posebej Borovške vasi. Ti so na osnovi gospodarno mislečih in za tiste čase zelo naprednih hotenj ohranili vse naše okolje in pričeli razvoj mnogih dejavnosti, ki jih je sedanji rod podedoval in jih uspešno nadaljuje. Izbrisali bi spomin na pokojne ter del krajevne zgodovine in naše identitete, na katero smo lahko ponosni. Svetnik Zupančič ima sicer prav, ko meni, da bi bilo pokopališče lahko bolje in lepše urejeno. Je pa za svojo utemeljitev uporabil nekoliko preostro oceno, da je staro pokopališče sramota v središču Kranjske Gore. Pokojni ne počivajo v sramoti in tudi mi, obiskovalci, npr. na Dan mrtvih, ne gremo na obisk na to sramoto. Bolj primerna bi bila ocena, da je to pokopališče v mnogočem degradirano. Zakaj? Kmalu za tem, ko je bil tu zadnji pokop in izbrana nova lokacija sedanjega pokopališča, je 'nekdo' odstranil na starem pokopališču križ s kipom odrešenika in s tem odvzel znamenje, ki so ga s svojimi prispevki za svoj duševni mir in pokoj s svojimi denarnimi sredstvi vaščani namenili svojemu poslednjemu domu. Dve sedanji nadomestni bruni na sredi pokopališča v obliki golega križa, nad zanemarjenim grobom, kjer počivata župnika Blaž Artel in Karel Čuk, sta za verne pokojnike več kot žaljivi in duhovno izničeni. Ta odvzem obeležja, ki je sedaj na novem pokopališču, je bil za nas vaščane in pokojne zelo ponižujoč. Naslednja degradacija je bila odstranitev vseh robnikov, ki so označevali skrbno okrašene grobove pokojnih. Ves ta prostor je bil brez vsake pietete do pokojnih, verjetno pa dobronamerno, prekrit dokaj nestrokovno in površno s prstjo in ozelenjen. In naslednja degradacije pa je, da je to pokopališče sedaj izredno slabo vzdrževano s strani tistih, ki bi jim bila dolžnost v proračunu Občine zagotoviti le nekaj malega denarja, da bi se sedanji, dokaj zanemarjeni videz, tudi obzidja, vsaj nekoliko izboljšal.

Predlog, da se poslednji dom naših rajnih preuredi v spominski park, bi moral biti drugače, bolj tehtno, utemeljen. Najmanj, kar bi pričakovali, je idejni projekt parka, iz katerega bi bilo razvidno, kakšen bi bil videz tega parka, obseg preurejene površine, kako bi bil umeščen v to vaško okolje in kaj početi s spomeniki. Bi jih odpeljali na smetišče na Mežakli? In še, koliko denarja bi morali zagotoviti za vso to novogradnjo in vse potrebne preureditve. Kaj pa soglasje vseh onih, ki imajo tu pokopane svojce in znance. Bi jih le vprašali za mnenje! Ena temeljnih človekovih pravic je tudi pravica do groba, spoštovanja vsakršne smrti in pravica do žalovanja!

V celoti podpiram stališče župana na tej seji občinskega sveta, »da gre za izredno občutljivo vprašanje in moramo res temeljito premisliti, kako naprej.« Le majhen delček stroškov za izgradnjo zamišljenega novega spominskega parka in še, koliko bi stalo redno vzdrževanje le-tega, namenimo v prihodnje za vzdrževanje in lepši videz sedanjega pokopališča, pa bo to urejeno, bo lepše in ne bo v sramoto Kranjski Gori. In 'za božjo voljo' pustimo vse naše rajne »naj vendarle počivajo v miru«!

Vid Černe, Kranjska Gora