Mama ga je gledala vsaj desetkrat

Film Petelinji zajtrk je pred dnevi prejel že peto zlato rolo, ki jo filmski distributerji in društvo filmskih ustvarjalcev podeljuje za 25 tisoč ogledov filma. Kmalu se lahko zgodi, da bo padla meja 150 tisoč gledalcev in tudi absolutni rekord obiska gledalcev slovenskega filma. Ni čudno, saj gre za ljubezenski film, ki vsaj trikrat nasmeji do solz. Pogovor z Markom Naberšnikom, scenaristom in režiserjem filmske uspešnice Petelinji zajtrk.

Ta teden ste prejeli novo, peto zlato rolo za gledanost vašega filma Petelinji zajtrk ...

»Zlato rolo podelijo na vsakih 25 tisoč gledalcev. V torek smo dobili zlato rolo za 125 tisoč gledalcev, čeprav sedaj beležimo že 142 tisoč gledalcev (sredi tedna, op. p.). Prejšnji konec tedna je bil razprodan, zato upam, da bomo prejeli še eno zlato rolo. Z njo dokazujemo, da slovenski film zna privabiti gledalce v kinodvorane in jim je blizu.«

Petelinji zajtrk pritegne že z naslovom ...

»To je originalni naslov romana Ferija Lainščka in pomeni jutranje ljubljenje. Pripoveduje ljubezensko, erotično zgodbo, ki sem ji do določene mere ostal zvest, film pa je sicer pripoved o ljudeh, njihovem hrepenenju, strasteh, kar naslov dobro zajema. Sicer zgodba predstavlja tipičnega mehanika iz Prekmurja in vsak, ki ima avto, ima stik s podobnim likom. Blizu so mi preproste zgodbe. Prihajam iz Maribora, obiskoval sem tehnično šolo. Vsako poletje sem moral na prakso in tako sem spoznal veliko ljudi, kot je Gajaš. Ta mi je bil zelo blizu.«

Scenarij naj bi pisali na kožo Vlada Novaka, ki je vlogo odlično odigral. Ali drži, da ste ga vključili, še preden je pristal na vlogo?

»Vlado Novak ima elemente, ki jih ima Gajaš, saj sta oba zelo čustvena in temperamenta. Zato sem si ga tudi tako zelo želel pri filmu. Ko je bila prva verzija scenarija narejena, sem mu vlogo predstavil. Sprejel jo je, vzel študijski dopust in se ji v celoti posvetil. To se v filmu pozna.«

Kaj pa ostala ekipa igralcev, ki v filmu odlično funkcionira? Ste poleg Severine, ki je bila že v romanu, za komercialno uspešnost nalašč vključili tudi Bojana Emeršiča, ki je zelo poznan kot Zmago Batina, in Daria Vargo, prepoznavnega kot Debevca v NMK?

»To je eden največjih izzivov, predvsem izbor druščine, ki se zbira pri Gajašu pod brajdami. Srečo imam, da sem asistent na akademiji, pri snemanjih pa velikokrat sodelujejo tudi profesionalni igralci. Tako vsak mesec sodelujem in imam stik z igralci. V Ljubljani je tudi veliko gledališč. Srečo sem imel, da je bila Pia Zemljič moja sošolka, po porodu je imela polno energije in samozavesti, Primoža Bezjaka sem prav tako spoznal na akademiji, vendar sem ga moral zelo dolgo prepričevati, da se je ostrigel. Zmago Batina je moj lik, ki sem ga soustvaril za Viktorje, vendar je Bojan Emeršič povsem drugačen. Tudi Dario je kot lokalni šef Lepec povsem drugačen kot prisrčni Debevec. Sam sem ga poznal v takšnih vlogah in mislim, da mu je odlično uspela. Enostavno so me izbrani navdušili in sem jih želel v filmu. Posebnih avdicij sploh nisem imel, razen za vlogo punčke in psa.«

Kako ste uspeli pridobiti Severino in zakaj prav njo?

»Severina nastopa tudi v romanu, tudi druge osebe iz romana so iz resničnega življenja. Mehanik Gajaš resnično obstaja. Enostavno smo vzpostavili stik z njo. Na začetku je bila previdna, nato pa smo kar hitro prišli skupaj.«

Vsekakor pa je bila edina prava zvezda v filmu. Je bilo tudi delo z njo takšno?

»Delovali smo profesionalno. Hkrati smo posneli tudi pesem Saše Lošića, ki jo je zapela Severina (Gardelin, op. p.), ki jo je posnela pred snemanjem. Sicer je Severina prišla in snemala z nami od 16. ure do šeste ure zjutraj. Bila je zelo profesionalna.«

Ali bo Severina pripomogla k uspešnosti filma na Hrvaškem?

»Na Hrvaškem naj bi se začela distribucija po zaključku predvajanja v Sloveniji. To bi se že moralo zgoditi, vendar se je predvajanje podaljšalo zaradi zanimanja gledalcev. Seveda nas veseli tak odziv. Kako bo na Hrvaškem, ne morem napovedovati. Za Slovenijo sem si želel vsaj 35 tisoč gledalcev, sedaj pa jih je malo več (smeh). Na Hrvaškem sprejemajo zgodbo, celo prekmurščina jim zveni zagorsko. Tako jim film sploh ne bo tuj.«

Tudi pesem je postala spodobna uspešnica. Ali jo po vašem mnenju poslušalci povezujejo s Petelinjim zajtrkom?

»Da, saj je bila pesem napisana le za film, na njej je slonela tudi promocija. Tudi na Hrvaškem je bila ta pesem dolgo časa na vrhu lestvic. S Sašom sva se dogovorila, da naj pesem pooseblja stanje avtomehanika, hrepenenje, ljubezen. Saša Lošić je to opravil fenomenalno.«

Vam je bilo ob premieri že jasno, da bo imel film veliko gledalcev?

»Glede na to, da je to moj prvi film, resnično nisem vedel, kaj naj pričakujem. Vedel sem, da je gledljiv in sem v tej smeri tudi delal. Ko je bil zmontiran in so ga prvi gledalci videli na poskusnih projekcijah, so rekli, da je dober. Sam tega objektivno še danes ne morem oceniti. Prvi konec tedna predvajanja filma si nisem upal niti v bližino kinodvoran, da bi videl, če bo sploh kdo kupil kako vstopnico. V ponedeljek so mi povedali, da si ga je ogledalo osem tisoč gledalcev.«

Kakšen je bil odziv doma?

»Mama ni veliko govorila. Po sistemu materinske ljubezni pa si ga je gotovo ogledala vsaj desetkrat (smeh). Prvič jo je zaradi treme bolela glava, drugič z babico je bilo malo bolje, nato je povabila še sorodnike, prijatelje, frizerko, …«

Kaj ste imeli vi, česar drugi filmski ustvarjalci nimajo, da imate danes tako gledan film?

»Imel sem srečo pri izbiri literarne predloge. Tudi mene veliko število gledalcev fascinira, iz številnih krajev kličejo, da želijo imeti film znova na sporedu. Kaj sem jaz imel? Ne vem. Vsak avtor si želi gledljiv film. Delal sem po svojih prepričanjih, tudi razmišljal po ameriški shemi. Ta govori, da se mora po desetih minutah zgoditi prvi zaplet. In tudi to, da ko gre v filmu prvič nekaj narobe, ne sme več biti optimističnih prizorov. Upošteval sem ta pravila, za katera ne vem, ali jih drugi režiserji upoštevajo. Tudi sama ljubezenska zgodba je zelo pomembna, pa Severina, morda tudi srečna roka pri izbiri igralcev. Film je loterija, pomembna je tudi promocija. Na slednji smo delali že pol leta pred zaključkom filma.«

Ali uspeh Petelinjega zajtrka pomeni, da letos snemate nov film?

»Niti tehnično niti scenaristično nisem pripravljen. S Ferijem Lainščkom pripravljava adaptacijo njegovega zadnjega romana Nedotakljivi, ki je zgodba o ciganski družini, ki želi ustanoviti vas, posredi je tihotapljenje. Je duhovita, življenjska zgodba. Tako letos filma ne bo, saj ne želim v snemanje samo zato, da bi imel film. Hkrati delam tudi na televiziji. Vse to mi je velik izziv in vse to me veseli. Ko bo scenarij dobro pripravljen, pa upam na novo priložnost.«

V slovenskem prostoru je veliko režiserjev. Velikokrat ste brez dela in morate čakati na ugoden razplet razpisov ...

»Preveč nas je, če gledamo samo na filme. Sicer pa je režiser potreben tudi na televiziji, pri oglasih, videospotih, … Dela je dovolj. Filmsko delo pa je žal omejeno. Sam na televiziji kontinuirano delam, največkrat Studio City, tako da je dela dovolj. Film pa je nagrada za vztrajnost.«

V zadnjem letu je bil velikokrat na tapeti Filmski sklad. Je ta res tako velika cokla razvoja slovenskega filma?

»Lani je nastala realna težava. Konec leta 2006 je bil objavljen razpis za leto 2007, ki je bil izpeljan do konca, a bil prvič v zgodovini razveljavljen. Razlog naj bi bili slabo izbrani filmi. Nato se v letu 2007 ni zgodilo nič in to je bil kamen spotike. Vedno bodo sicer obstajale pripombe, da izbrani filmi niso najboljši, to, da se je lani prekinila kontinuiteta dela, pa je bilo slabo.«

Številni filmi v preteklosti zares niso imeli velike gledanosti, zato bi lahko marsikdo trdil, da so imeli na skladu prav?

»Pri nacionalni kinematografiji, ki vzdržuje slovensko kulturo, ne moremo delati samo tržno uspešnih filmov. Pred snemanjem je zelo težko vedeti, ali bo film privabil gledalce ali ne. Tako velikega obiska mojega filma ni nihče pričakoval, določenim na Filmskem skladu sploh ni bil všeč. Vse skupaj je neke vrste hazard. Enako je v tujini. Poglejte, koliko filmov posnamejo v Ameriki in koliko si jih dejansko zapomnimo. Drži, da so vizualno privlačni, takih, ki bi nas navdušili, pa ni veliko. Vedno ostaja riziko, vendar verjamem, da vse komisije želijo najti kvaliteto. Sam si želim, da bi država vsako leto sofinancirala sedem filmov, od tega bi vsaj dva, trije bili tudi blizu gledalcem. V teh časih, ko imamo zgolj tri filme na leto, pa je možnost toliko manjša. Lani je bilo na festivalu osem filmov, od tega so trije dobro predstavili lepo podobo slovenskega filma.«