Vse je relativno

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Torek, 12. junija

Po zaužiti duhovni hrani, če tako rečem, začnem razmišljati o posvetnih vprašanjih in dilemah. Recimo: kaj bova z Andrejem danes jedla za kosilo? Odločim se za segedin (v imenu zdravja in ne zato, ker bi mi bilo zelje dobro) in se sprehodim še do tržnice.

Na poti domov posedim v enem od številnih lokalov na bregu Ljubljanice, se ob kavi predajam sončni toploti in opazujem mimoidoče, med katerimi je nenavadno veliko Italijanov. Odkar smo sestavni del zahodnoevropske politične tvorbe, so nas Italijani, Francozi, Angleži, Nemci, pa tudi Avstrijci in Madžari očitno odkrili kot dragoceno posebnost, ki je bila stoletja po nekem čudnem naključju nevidna.

Na poti domov mi danes, kot kaže, ne bo zmanjkalo ovinkov. Na Gosposvetski cesti, denimo, zavijem v trgovino s pregrešno dragimi »cunjami«, ki si jih navesite za fitnes, za tek ali samo za španciranje po Rožniku. Ups; tole pa ne bo dobro. In res ni, saj poleg vrečke z zeljem, solato in šniclji za Andreja, domov prinesem še vrečko s pregrešno drago garderobo za prosti čas. Ampak. Vse je relativno, ponovim za Einsteinom. Za vsak primer, če bi se svetovno priznani znanstvenik vendar motil, pa vrečko s »cujnami« za nekaj časa pred Andrejem raje skrijem.

Segedin skuham v dveh loncih; za Andreja ga pripravim na klasičen način, zase pa na vegetarijanski. Kar pomeni, da namesto svinjine uporabim sojino meso in drobljenec. Pri kosilu hvali Andrej svoj pripravek, jaz pa svojega. Volk je torej sit, koza pa cela, ne da bi za to porabila bistveno več časa, kot če bi pripravila eno samo različico kislega zelja.

Spet vzamem v roke Louise L. Hay in njeno knjigo Moč je v tebi. Avtorica, ki zase pravi, da ni zdravilka, da nikogar ne zdravi, verjame pa, da je odskočna deska na poti do samospoznavanja, da ustvarja prostor, kjer se ljudje lahko naučijo, kako izjemno čudoviti so, je prepričana, »da z vzorcem mišljenja in čutenja soustvarjamo vse okoliščine v svojem življenju, dobre in slabe. Misli, ki jih mislimo, ustvarjajo naše občutke. V skladu z njimi živimo svoje življenje. S tem nočem reči, da bi se morali obtoževati za stvari, ki nam gredo v življenju narobe. Precejšnja razlika je med odgovornostjo in obtoževanjem sebe ali drugih. Ko govorim o odgovornosti, govorim pravzaprav o tem, da imamo moč. Z obtoževanjem se ji odrekamo. Odgovornost nam daje moč, da svoje življenje spremenimo. Če igramo vlogo žrtve, uporabljamo notranjo moč za občutek ne moči. Če se odločimo sprejeti odgovornost, ne zapravljamo časa z obtoževanjem koga ali česa zunaj nas. /…/ Če lahko svoje bolezni in težave uporabimo kot priložnost za razmislek o tem, kako naj svoje življenje spremenimo, imamo moč. Ljudje, ki so preboleli hude bolezni, pravijo, da jim pomenijo najčudovitejše izkustvo, ki so ga doživeli, saj jim je bila dana možnost, da spremenijo svoje življenje. /…/«

(Se nadaljuje.)