Kaj je gledališče?

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 13. januar 2008 / 06:00

Po predstavi Kralj Ojdipus, ki so jo v Prešernovem gledališču v koprodukciji z Gledališčem Koper uprizorili leta 2005, si bomo v nedeljo prvič ogledali rezultate ponovnega sodelovanja obeh gledališč. Tragedijo Williama Shakespeara Kralj Lear režira eden najuspešnejših slovenskih gledaliških režiserjev mlajše generacije Tomi Janežič.

Do nedeljske premiere vas loči le še nekaj dni. Gre za zahtevno koprodukcijo dveh manjših gledališč, Prešernovega gledališča v Kranju in Gledališča Koper, ki sta dve sezoni nazaj že sodelovali. Kako z vidika vas kot režiserja poteka ta tudi organizacijsko obsežen projekt?

»Sodelovanje obeh gledališč v preteklosti se je očitno pokazalo za uspešno potezo, hkrati pa je pri ambicioznejših projektih z večjo igralsko zasedbo, kot je v primeru Kralja Leara, tako sodelovanje za manjša gledališča tako rekoč nujno. Sam sicer nisem imel opravka s samo koprodukcijo, kar se tiče predstave, pa je delo potekalo na način, ki je običajen pri tovrstnih širših mešanih zasedbah. Študijski del predstave je prevzelo kranjsko gledališče, vadili pa smo tako v Kranju kot v Ljubljani in v Preserjah. Predvsem se mi zdi zanimiva igralska ekipa predstave …

V kateri ste med drugim v vlogah zasedli malo da ne celoten moški del kranjskega gledališkega ansambla …

»Če ne bi predhodno videl igralske zasedbe za predstavo, se ne bi spuščal v tak projekt.«

V kateri fazi je predstava ta trenutek, nekaj dni pred premiero?

»Večkrat sem že povedal, da sodim med tiste režiserje, ki predstave ne nosijo v torbi. Ne zanima me doživljanje igralcev oziroma ekipe kot nekoga, ki bi zgolj slepo izpolnjeval moje želje, delo v predstavi razumem predvsem kot proces ustvarjanja, znotraj katerega je vselej treba biti pozoren na to, kar se dogaja v danem trenutku z dano ekipo. In drugič, v zadnjem času je v režijskem smislu zame najbolj vznemirljivo prav zadnje obdobje nastajanja predstave, v katerem se ukvarjam predvsem z igro kot tako. Seveda je za predstavo dragocen tudi uvodni del študija, vendarle pa moje predstave ponavadi svojo končno podobo dobivajo šele v zadnjih dneh. Stvari umeščam v nov kontekst, ki je povsem nepredvidljiv, montiram, marsikaj preobračam na glavo … Predstava zame nastaja prav do zadnjega. Včasih kje rečejo, da so uprizoritev imeli gotovo že štirinajst dni pred premiero in jo je treba samo še igrati … To me ne zanima. Predstavo želim ustvarjati do zadnjega trenutka, saj jo doživljam, kot slikar doživlja sliko.«

Tragedija velja za gledališko klasiko. Sami ste jo režijsko v marsičem predrugačili, posegli ste tudi v samo besedilo. Z željo prilagoditi vsebino sedanjemu času, povedati zgodbo na nov način, jo prilagodit drugačnemu načinu igre …

»Kralja Leara brez posegov je praktično nemogoče uprizarjati. Tako kot gre za izjemen tekst, ima podobno, kot nekatera druga Shakespearova besedila, tudi to nekaj dramaturških težav, ki se jih vsak loteva po svoje. Ko sem leta 2005 z Ateljejem 212 v Beogradu delal Kralja Leara, sem ustvaril adaptacijo, ki je sledila sami zgodbi, hkrati pa je v dramaturškem smislu bolj spominjala na filmski scenarij. Gre za drugačno dinamiko, ker so prizori razdeljeni in si sledijo drugače, pa vendar so v osnovi prizori in besede Shakespearove. Aktualizacija mi v običajnem smislu besede nikakor ni blizu, me pa zanima, kako zadeve, tudi »stare zgodbe« delujejo v današnjem času. V tem smislu me zanima tudi tisto, kar je včasih angažirano, zelo sodobno ali pa aktualno, ampak ne na način, da bi zdaj Kralja Leara postavil v trideseta ali v petdeseta leta prejšnjega stoletja … tovrstno premeščanje mi ni blizu. Nasprotno vedno skušam raziskati, zakaj je določena stvar umeščena na določeno mesto, in ker živim v tem času in prostoru, me zanimajo tudi asociacije, ki jih določena stvar iz tistega časa vzbuja tukaj in zdaj. Pri tem uporabljam vsa gledališka sredstva. Ja, v tem smislu tokrat zagotovo delamo predstavo, ki je sodobna in ki ima direktno zvezo s časom, v katerem živimo.«

Hkrati pa boste v njej nekako raziskovali gledališče …

»Tako je. Seveda je tu Shakespearova zgodba, mene pa predvsem zanima, kaj to sploh pomeni, na primer kot se zdaj pogovarjava, se v vas ustvarjajo neke slike, ko govorite o Shakespearu, imate o njem izdelane podobe, govoriva o Kralju Learu, kranjskem in koprskem gledališču in vi vseskozi dobivate in si ustvarjate nove predstave … Rad bi stopil v dialog s temi podobami, ki so v glavah gledalcev, še preden se karkoli zgodi na odru. Gledalec sicer predstavo gleda dvojno, hkrati sledi tako zgodbi kot predstavam, ki so ustvarile zgodbo.«

Govorite o dialogu gledalca in njegovega predhodnega izkustva o predstavi, s tistim, kar se dejansko dogaja na odru?

»Tako nekako. Pravzaprav moraš z vsakim umetniškim delom stopiti v dialog … Umetniško delo je umetniško takrat, ko te nekam dreza, te sili, da se odzoveš … Na delu je sicer vedno vsesplošna konvencija, ki ji Slovenci tako radi podležemo, hkrati pa ne vemo, da se le ves čas spreminja, da je to, kar je bilo še pred nekaj leti tabu in nekaj popolnoma nesprejemljivega, zdaj povsem nekaj običajnega.«

Morebitne vzporednice s Kraljem Learom, ki ste ga leta 2005 režirali v Ateljeju 212 v Beogradu?

»Ta predstava je popolnoma drugačna, kot je bila tista v Beogradu. Tokrat sem v ospredje postavil povsem druga vprašanja in teme, o katerih sem tudi pravkar govoril. Seveda pa bo mogoče najti kakšne vzporednice, značilne za obe predstavi, ki se jim preprosto ne moreš izogniti. Na vsak način Kralj Lear odpira določene teme tako v dramaturškem smislu kot v likovnem ali zvokovnem smislu, medtem ko je režijsko to povsem drugačna predstava. Jeseni sem prav tako v Beogradu z Ateljejem 212 zaključil še eno predstavo Putujuće pozorište Šopalović in zdi se mi, da je tokratni Kralj Lear direktno nadaljevanje dela, ki sem ga začel s to predstavo. Kralja Leara dojemam kot del trilogije, ki se je začela s predstavo Putujuće pozorište Šopalović in se bo nadaljevala še to pomlad v Drami SNG Ljubljana s predstavo Moliere ali Zarota Svetohlincev M. A. Bulgakova. Vsi trije teksti načenjajo vprašanja, ki me intrigirajo. So klasični gledališki teksti, ki odpirajo vprašanja gledališča, gledališke konvencije, igre, vprašanja, kako dojemamo resničnost, meje med tem, ali je resnično materialno ali imaginarno … Pravzaprav je to trilogija, v kateri se ukvarjam s tem, kaj je teater, kaj predstavlja celoten splet dogodkov v trenutku, ko stojim v dvorani?«

V preteklosti ste se v tujini precej posvečali tudi pedagoškemu delu, s tekočim šolskim letom pa ste se zaposlili kot profesor na AGRFT. Študentom režije in dramaturgije ste dali možnost sodelovati v procesu nastajanja predstave …

»Nekaj let sem predaval v tujini in sem že tam poskušal študente vključevati v procese nastajanja predstav, ki so pravzaprav podaljšek njihovega dela na akademiji. V lanskem šolskem letu sem začel voditi današnji drugi letnik, pa sem študentom ponudil priložnost, da se vključijo v delo. Tako je četverica sodelovala v pripravljalni fazi, ko je potrebna analiza besedila, ko se postavljajo dramaturške strukture…«

Energije vam in igralcem v dneh pred premiero najbrž ne manjka …

»Ne. Nasprotno, zadnje dni delamo tako rekoč na polno, po cele dneve. Precej je namreč dela tudi s tehničnimi zadevami. No, po značaju sem tak, da se zlepa ne dam, da grizem do konca.«