S kolesom na Kitajsko

Marca 2006 je Marija Kozin s kolesom odšla na pot proti Kitajski. V dveh letih je načrtovala prekolesariti 35 tisoč kilometrov, 23 držav. Njeno potovanje je bilo po prevoženih več kot 25 tisoč kilometrih zaradi poškodbe kolena prekinjeno in decembra se je vrnila domov.

Marija Kozin je 28-letna Škofjeločanka. V začetku marca 2006 se je podala na dolgo pot s kolesom proti Kitajski. Ideja za pot se ji je porodila sredi študija. Želela je videti in doživeti ta del sveta. Gnala jo je tudi plemenitost. S pomočjo za ta namen pri Rdečem križu Šmarje pri Jelšah ustanovljenega sklada MOMO namreč želi pomagati trem mladostnikom s Kozjanskega pri zagotavljanju brezskrbnega šolanja. Pred odhodom na Kitajsko je delala v termah Olimje in ugotovila, da je življenje tam precej težje kot v Škofji Loki, izobrazba pa edina pot, ki omogoča trajnejšo možnost za boljši jutri. Njen plemeniti namen jo je gnal 261 dni, 17.389 kilometrov, dokler ni novembra 2006 prek Balkana, Turčije, Irana, osrednje Azije, Kitajske prikolesarila v Peking. Od tam se je lani aprila podala proti zahodu, na pot domov. Po prvotnem načrtu naj bi v Škofjo Loko prikolesarila letos aprila, zaradi poškodbe kolena pa se je njeno kolesarjenje po skupaj več kot 25 tisoč kilometrih končalo. Predčasno se je morala vrniti domov.

Če se vrneva na začetek. Kako je padla odločitev za pot na Kitajsko?

»Po prebiranju knjig, pregledovanju internetnih strani, zemljevidov in obisku Daniela, ki je potovanje v samostojni izvedbi udejanjil leta 2004, se je vse skupaj začelo. Priprave so bile poučne in zanimive. Seznam stvari, ki jih je bilo potrebno kupiti, urediti, se poučiti o njih, je bil vsak dan daljši. Služba je postala sekundarnega pomena, v glavi se je vse vrtelo okoli poti. In tako je minilo leto dni, ko sem odšla na pot. Med potjo sem vsak dan spoznavala nove ljudi, vodila me je v nove kraje, mi dala priložnost, da se učim o sebi, ter o svetu okoli mene.«

Zakaj na pot s kolesom?

»Kolo ti ponuja doživetje v drugačnem pomenu. Življenje se začne vrteti približno s hitrostjo 20 kilometrov na uro in razdaljo 100 kilometrov na dan. In to je ravno dovolj, da vidiš in opaziš stvari ob poti, da daš duši in možganom čas za razmišljanje, da telo zvečer z velikim veseljem sprejme odločitev, da je čas za spanje do sončnega vzhoda, ko se stvar ponovi. Ni enostavno, a je lepo. Svet je veliko lepši s kolesa kot z domačega naslanjača. Sicer pa je bilo to zame prvo tako dolgo potovanje na kolesu.«

Ste bili pred odhodom kondicijsko dobro pripravljeni, oziroma kaj je pri tem pomembneje: glava ali kondicija, morda skupek obojega?

»Pred potjo se nisem kondicijsko pripravljala, sem pa vedno, kjerkoli sem že bila, uporabljala kolo kot prevozno sredstvo. Pomembni pri tem sta tako glava kot kondicija, čeprav v kritičnih trenutkih odloča glava – motivacija, da greš naprej, ter koncentracija, ki omogoča, da se pravilno odločaš in ne počneš neumnosti.«

Med potjo so verjetno prišli tudi težki trenutki. Kateri so bili najtežji?

»Zagotovo je bila to poškodba kolena. Kolo sem morala dati na avtobus in iti nazaj v Peking. Po dvajsetih mesecih sem se tako vrnila domov. Poškodba levega kolena (meniskus in stranske ter sprednje križne vezi) namreč ni dopuščala rehabilitacije ter mirnega nadaljevanja poti v roku nekaj mesecev. Izmed težjih trenutkov mi bo v spominu ostalo nadlegovanje moškega v Tadžikistanu, padec na glavo v Tibetu, zadnji del prečenja juga Kitajske – province Guizhou lani poleti, ki je bilo na trenutke fizično napornejše, kot je dopuščalo moje telo.«

Kje ste spali?

»Spala sem tam, kjer je bila streha, je bilo suho in približno vodoravno. Če so me povabili domačini, sem spala pri njih, sicer pa kar ob cesti ali na cesti, na javnem stranišču, v praznih hišah, bolnišnicah, bencinskih postajališčih, vojaških pokopališčih, pred hišami, tako kot brezdomci. Občasno sem spala tudi v šotoru, v hostlih.«

V Peking ste prišli novembra 2006, pot proti zahodu pa ste začeli lani aprila. Kaj ste delali v tem času?

»Prvi mesec sem vzela dopust zase, za svojo glavo, telo in kolo. Naslednji mesec sem se začela učiti kitajščino. Po dveh mesecih sem znova sedla na kolo in se odločila, da grem s kolesom tudi domov, za pot pa sem izbrala zahod. Nisem namreč želela uporabljati letal, ter tudi ne imeti predolge poti. Na pot domov sem lani aprila odšla z novim ležečim kolesom Azub, ki sem ga dobila s pomočjo sponzorja.«

Kateri del poti je bil s kolesa najlepši?

»Vsak del poti ima svoje pluse. Narava in ljudje so najlepši del poti. Brez njih je vrednost poti minimalna. Lepa je Slovenija, pa čeprav v dežju in snegu, prekrasna hrvaška obala in skriti kotiček Balkana - Makedonija. Turčija in Iran sta drugačna. Glavno mesto Turkmenistana Ašhabat je noro mesto. Buhara in Samarkand kot mesti iz pravljic. Pamir je nov izziv: nikjer nikogar, le jaz, kolo in cesta ter narava. Tibet mešanica vsega. Kitajska pa je rock & roll.«

Kje so vas domačini najbolj prisrčno sprejeli?

»V Iranu, srednji Aziji – Turkmenistan, Uzbekistan, Tadžikistan, Kirgizistan, ter v sicer meni neljubem Vietnamu.«

Kako je bilo s prehrano?

»S seboj sem imela kuhalnik na bencin. Večino obrokov sem si kuhala. Tu in tam so me povabili domačini. Če je bila možnost, da obdržim proračun za hrano pod dva evra na dan, sem jedla v malih restavracijah ob cesti (na Kitajskem je to mogoče). Jedla sem vse, kar jedo domačini.«

Je ljudi, ki ste jih srečevali, zanimalo, kdo ste, od kod ste? So bili začudeni nad vašim projektom?

»Jih je zanimalo in so spraševali, predvsem tudi zato, ker sem ženska, na poti nazaj tudi zaradi oblike novega kolesa. Bili so presenečeni, da se potikam naokoli brez znanja njihovega jezika, brez telefona, brez prijateljev, moža. Bila sem drugačna. Niso vedeli, od kod prihajam, kje je Slovenija. S pomočjo zemljevidov in listkov, na katerih je bilo v nekaj stavkih napisano, kdo sem, je bila komunikacija lažja. Bili so veseli, da so se naše poti križale. Z nekaterimi sem še vedno v stikih. Za družine v Iranu – v Mashadu in Teheranu - sem kot njihova sestra, hči ...«

Je prišla domov Marija Kozin, kot so jo domači in prijatelji poznali pred odhodom, ali so se vaša razmišljanja, pogledi v tem času močno spremenili?

»Marija je domov prišla ista, kot je odšla na pot, vendar z novo izkušnjo. Moje osnovno razmišljanje ostaja isto: biti vesel trenutka, ki nam je dan. Dejstvo je, da nisem ne prva in ne zadnja, in da moja pot ni nekaj najtežjega, je le pot in kolo je bilo le sredstvo. Najtežje in najlepše je družinska celica, ki funkcionira, noto življenju pa dajejo ljudje, s katerimi se poti križajo.«

Že razmišljate o naslednjih ciljih, ali boste sedaj zaživeli bolj »običajno« življenje?

»Kaj je običajno? Če je nekaj običajno v Sloveniji, je drugje lahko nenavadno. Trenutno me še vedno moti dejstvo, da se je moralo tako končati. Moja lastna nezmožnost poslušanja telesa ob prvih bolečinah sta pripeljali do tega, da je koleno trenutno le delno uporabno in da se je pot ustavila. Želja, da zaključim pot na kolesu čez Indijo, Pakistan, Iran, Gruzijo do doma, ostaja. Kdaj, ne vem. Trenutno prvi cilj je uživati doma, izvedeti, kaj in kako s kolenom, nato pa nazaj na Kitajsko, v Šanghaj, kjer bom delala na novem projektu Gecko – izobraževanje na področju okoljevarstva. Če so ene sanje končane, je čas za nove. Kot pravi pregovor, je reven tisti, ki je brez sanj in ne tisti brez centa. Na koncu bi se rada zahvalila vsem, ki so mi kakorkoli pomagali pri tem projektu.«