Ponosen, da je del bogate zgodovine

Besedilo: Zoran Račič
petek, 11. januar 2008 / 06:00

Pogovarjali smo se s kapetanom železarjev Dejanom Varlom.

Dejan, ob 60-letnici ustanovitve kluba, si verjetno štejete v čast, da ste kapetan enega največjih slovenskih športnih kolektivov?

»Čeprav celotne zgodovine kluba ne poznam do potankosti, kajti v letih, ko se je hokej na Jesenicah začel razvijati in dosegati uspehe, me še ni bilo na svetu, vem pa da je hokej številka ena vseskozi in še v skupni državi Jugoslaviji so bili naši predhodniki 'top' moštvo. Sam sem presrečen, ker sem del tega in to delam zato, ker imam hokej rad. In če igraš še v takšnem klubu, ki ima bogato tradicijo, številne velike uspehe in prav vsi dihajo le za to, potem so občutki še toliko lepši. Zelo sem vesel, da sem del tega, in tudi s ponosom sem kapetan takšnega moštva. Igralci med seboj se razumemo odlično, danes voz vleče eden, jutri drugi, najpomembnejše pa je to, da si del takšnega kolektiva, kjer je še nekaj igralcev, ki bi lahko brez zadržkov nosili kapetanski trak.«

Sami ste v jeseniški hokej vpeti že četrt stoletja. Kako bi primerjali čas, ko ste se s hokejem začeli ukvarjati, in današnji čas, ko Acroni Jesenice že drugo sezono zapored spremljamo v avstrijskem prvenstvu?

»Primerjavo je zelo težko delati. Časi se spreminjajo, ob mojem začetku smo igrali še v jugoslovanskem prvenstvu, kjer so bile razlike med ekipami velike, ves čas smo bili daleč pred vsemi mi in Olimpija, kar se je kazalo pri vseh starostnih kategorijah. Rezultati so bili zelo visoki, danes pa se je to razmerje le spremenilo. Kategorije mlajših selekcij so ustrezno razdeljene po letnikih, kar se tiče članske kategorije, pa se je veliko spremenili v začetku devetdesetih let, ko smo nastopali v Alpski ligi v konkurenci Avstrijcev in Italijanov. Žal pa si v tem slovenskem hokeju vse preveč nagajamo, lahko bi stopili bolj skupaj, kot je to na primer urejeno v Avstriji. Treba je namreč razvijati slovenski hokej, najprej v klubih in nato še na ravni reprezentance, osnova za to pa je v prvi vrsti vlaganje v klubski hokej. Z mladimi je treba delati še bolje, v primerjavi z zgodovino je narejenih veliko korakov naprej, živ primer pa je zagotovo Anže Kopitar. Takšnih igralcev je zagotovo še nekaj.«

Liga EBEL je resda nekakšna nadgradnja za dve slovenski ekipi, drugi pa capljajo v ozadju. Kaj se da storiti?

»Pri vsaki odločitvi so nekatere stvari dobre, druge slabe. Dobro je za Jesenice in Ljubljano, da smo del te lige, kar se tiče drugih slovenskih moštev pa ni ravno najboljše. Po drugi strani bi morali v drugih okoljih, kot so Maribor, Celje, Kranj, Bled, delati še bolj intenzivno, dvigniti raven domačega državnega prvenstva, iskati povezave še kje drugje prek naših meja. Ko se ozrem nazaj, smo bili v preteklosti do šestnajstega, sedemnajstega leta z vrstniki iz Češke, Slovaške na isti kvalitetni ravni, potem pa smo mi kar obstali, vsi drugi pa so se dvigovali. Odraz tega je zagotovo večje število igralcev, večja izbira kvalitetnih hokejistov in seveda kvalitetnejša liga. Tukaj mislim predvsem na vlogo naše hokejske zveze, ki bi morala v razvoj hokeja vložiti precej več, mladim omogočiti kvalitetnejši razvoj in ga razširiti, predvsem pa bi morali najti rešitev, kam vključiti igralce po dvajsetem letu starosti. Hkrati tudi organizacijsko ni vse urejeno, kot bi pričakovali, saj če omenim le primer naročanja avtobusnih prevozov z dnevom zamude, potem je marsikaj jasno, kje vse škriplje, zato pričakujem precej bolj odgovorno delo ljudi, vpletenih v hokej. Po mojem prepričanju se v slovenskem hokeju da še marsikaj dobrega storiti.«

Ko ste pred tekmo z Olimpijo na ledeni ploskvi opazovali svoje predhodnike, ki so bili udeleženci olimpijskih iger, kako ste gledali na vse to. Resda je bil pred vami večni derbi, toda misli so verjetno ušle tudi kam drugam?

»Ko smo imeli pred desetimi leti nekakšen mrk, me je močno pekla vest. Na Jesenicah je bilo moštvo vedno šampionsko, hokej je bil vedno v ospredju, sam sem ga pred tem spremljal z drugačnimi očmi in da bi se vse skupaj podrlo, tega si nisem mogel misliti. Tisto leto je bilo zelo moreče, vsak se je spominjal starejših igralcev, kako so se borili, kako šampionsko so igrali in na srečo je bil narejen preobrat. Začelo se je vlagati nekaj več, prišlo je nekaj igralcev od drugod, in ko smo po desetih sušnih letih spet osvojili naslov državnega prvaka, je bilo to veliko zmagoslavje. Verjamem, da so bili takrat na nas ponosni tudi vsi bivši igralci. Tisti, ki so stali na ledu pred tekmo z Olimpijo in tudi vsi drugi. In tudi nadaljevanje je pisalo novo zgodovino, kjer smo dosegli še nekaj uspehov, začeli smo tudi mi pisati zgodovino, naredilo se je precej korakov naprej in zato tudi za našo generacijo z mirno vestjo lahko rečem, da smo del te bogate jeseniške zgodovine, tudi mi smo prvaki, ki smo dali svoj kamenček v uspešen mozaik.«

In želje za leto 2008?

»Čim manj oz. brez poškodb, izpolnitev zadanih ciljev na koncu sezone, čeprav je o tem marsikdo dvomil. Napredek je viden, kar se odraža tudi s stanjem na lestvici, čeprav še zdaleč ni vse narejeno. Najtežji preizkus nas še čaka. Želja je velika, priti v polfinale lige EBEL in osvojiti naslov državnega prvaka. Do ciljev pa lahko pridemo le s preudarnostjo in sproščeno igro.«