Ob vigenjcu se je zaiskrilo

Odgovor na članek z naslovom 'Ob vigenjcu se je iskrilo', ki je bil v Gorenjskem glasu objavljen 28. decembra.

Prav nič rad ne odgovarjam na pisanje z zgornjim naslovom, a ko sem že imensko in s priimkom v njem omenjen, mi dovolite nekaj misli v odgovor. Pa še to: bilo bi prav in lepo, da bi se svet krajevne skupnosti Kamna Gorica o 'nesrečnem' Šparovčevem vigenjcu najprej pomenil z menoj. Do danes mi podpisani predsednik Jože Skalar zaskrbljenega 'sporočila za javnost' namreč še ni poslal in sem zanj zvedel v časopisju ter na radiu!

 

O Kamni Gorici, v kateri živim že od rojstva, vem kar nekaj lepih in zanimivih stvari, nabralo pa se je tudi marsikaj grdega in slabega. Med slednje zadnje čase sodijo razna podtikanja, odkrit boj za prevlado 'močnejšega' in večna želja po javnem bahanju z 'zmagami' ter 'rezultati dela'. Če kdo kaj dobrega stori za naš kraj, pa naj bo to posameznik, društvo ali katerakoli ustanova, naj bo s strani krajevne skupnosti ali občine pohvaljen, ne pa da se mu meče polena pod noge. Krajevna skupnost je organ vseh nas, ki živimo v kraju. Kdaj se je sestalo s krajevnimi društvi in njihovimi vodstvi, še nisem ne slišal ne prebral, kaj šele, da bi se karkoli skupnega zmenili. Vse skupaj se začne in neha pri delitvi skromnega proračunskega denarja, ki ga KS večinoma porabi za komunalno dejavnost. Vsi problemi in programi društev tako večinoma ostajajo na njihovi koži in prepuščeni zagnanosti posameznikov. In čudno: ker in ko so pri tem uspešni ter kraju podarjajo bogatejši vsakdan, jih krajevno vodstvo odklanja, se ne pogovarja z njimi, jim nakloni kvečjemu kakšno pokroviteljsko brco in javni posmeh.

 

Desetletja nazaj se je po vasi popravljalo za lepši jutri in vse je bilo lepo in prav. Po načelu »vse staro ven in novo not'« je mnogo starih hiš izgubilo svojo staro lepoto. Na ta način so v nekdaj kovaški Kamni Gorici podrli tudi prav vse vigenjce. V razpadajočem stanju je ostal samo naš, Šparovčev sredi vasi. Najprej je bil lesen, a ga je prejšnji gospodar pozidal in v njem nadaljeval svoje delo. Kolikor pomnim, pomnim pa dobro, sta moj oče in brat (sedaj star 93 let) kovaško obrt nadaljevala. Izdelovala sta kovane izdelke, ki so jih tiste čase rabili po desnem bregu Save kot nekaj vsakdanje nujnega. Takrat se pač ni vsega dobilo v trgovinah: vse železno ali leseno so napravili obrtniki. Tako je moj pokojni oče izdeloval navadne in umetno kovane okenske mreže (še danes so na ogled na nekdanjem Pogačnikovem, danes Lovskem domu). Oblikoval je razna zapirala za vrata in okna ter nove ključavnice z velikimi in malimi ključi; razni zlikovci so imeli veliko težav, če so hoteli skozi tako zaklenjena vrata. Ljudje so rabili vseh vrst spone ('klanfe') za spajanje hišnih ostrešij in lesenih vodnih jezov (za te je delal tudi dolge kovane žeblje) ter tiste za spenjanje hlodovine, ki so jo s konjskimi vpregami tovorili z Jelovice. Marsikomu je izdelal tudi štedilnik, takega za vzidat ali pa prosto stoječega, pa še kaj bi se našlo.

 

Bralcem sem napisal le nekaj stvari, ki so bile, pa jih ni več. In ko smo ustanovili fundacijo, ki bo v Lipniški dolini skušala biti v pomoč pri ohranitvi še dosegljivega, je naenkrat vse narobe. Njen namen je iskren, preprost in v skupno dobro: ob sodelovanju lastnikov in stroke pokazati domačinom in obiskovalcem, kaj se je v našem, Šparovčevem vigenjcu (»obratu«) nekoč dogajalo. Nekaj tovrstne zapuščine se bo še našlo, pa čeprav najpogosteje na raznih odpadih in smetiščih. Obnovljeni prostor bo služil tudi predstavitvi in promociji celega kraja, torej bo v korist in ponos celi Kamni Gorici.

 

Zato pravim: ne kurite kresov nestrpnosti med nami. Prižgite pravo luč v temi. Stopimo skupaj in pokažimo prihodnjim rodovom vsaj delček zgodbe o tem, od kod prihajamo, kaj smo bili in kam spadamo.

 

Valentin Šparovec

Kamna Gorica