Komentar: Demokracija po gorjansko

Dobro leto je, odkar je občina Gorje postala samostojna in nato dobila tudi svojega župana.

Nekdanji predsednik krajevne skupnosti Peter Torkar, ki so ga domačini poznali kot delovnega in poštenega, je dobil največ zaupanja sosedov in krajanov, čeprav najbrž ni bilo nikogar, ki ne bi vedel, da je komaj zakoračil v štirideseta leta, da nima ne pravniške in ne ekonomske izobrazbe (je pa uspešen v svoji obrti) in da bo voditi občino, ki jo čakajo veliki razvojni načrti (ravno prepočasen razvoj v okviru prejšnje skupne občine Bled je bil najpomembnejši argument za novo občino) vsaj na začetku veliko breme za vsakega župana. In ko je sredi minulega leta že kazalo, da bo mlademu županu z ekipo, ki jo je izbral za vodenje občine, uspelo postopoma reševati delitveno bilanco z občino Bled in delo nove občine postaviti na zdrave temelje (priprava potrebne zakonodaje), se je vedno bolj zapletalo, saj so nekateri svetniki postajali nestrpni, zahtevali so izredne seje, vsa pojasnila in sestanki niso več zadoščali. Vse do »zgodovinske« seje občinskega sveta, ko si je svetnik Alojz Poklukar vzel pravico govoriti tudi, ko mu ni nihče dal besede, zmerjati župana in njegovega svetovalca in ko se je župan odločil na pomoč poklicati policijo. Nekateri so županu očitali to potezo, tisti, ki redno spremljamo seje občinskega sveta v Gorjah, se tej odločitvi nismo čudili. Delati v razmerah, kot jih je na sejah ustvarjal svetnik Alojz Poklukar (ob tem pa je pojasnjeval, da je tudi prej kot svetnik na Bledu lahko govoril, kar je hotel in kadar je hotel) je bilo večkrat zelo mučno.

Seveda je prav, da svetniki županu postavljajo vprašanja, prav je, da povedo svoje mnenje in mnenje tistih, ki so jih izvoli, prav je tudi, da župan to mnenje (če ga podpre večina) upošteva. Zato je pismo županu in svetnikom (nato pa tudi novinarjem), ki ga je pred novim letom pošiljal Igor Jan, o tem kako oblast v Gorjah ogroža dobrobit gorjanske občine in kdo ni odrasel demokraciji (žal) za občino Gorje le korak nazaj. Očitati (tudi z žaljivimi besedami) nekomu, česa vsega ni naredil, ob tem pa mu ne dati niti enega predloga za boljše odločitve, vsaj zame ni dobrohoten namen pomagati. Menda je v Gorjah dosti strokovnjakov, ki marsikaj vedo, in mladi župan jih je najbrž pripravljen poslušati. Vpitje, grožnje in žaljenje (ustno in pismeno) pa so - tudi v Gorjah - daleč od demokracije.