Ne počutim se še veterana

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Šport / četrtek, 3. januar 2008 / 06:00

Tako pravi naš najboljši smučarski skakalec vseh časov Primož Peterka, ki pri osemindvajsetih letih še vedno najraje počne to, kar zna najbolje - skače.

Primož Peterka je zagotovo eden od naših skakalcev, ki je v svoji že kar bogati karieri znal pritegniti pozornost navijačev. Najprej seveda zato, ker je že kot najstnik navduševal s svojimi skoki, z zmagami in uvrstitvami na zmagovalni oder, pa tudi zato, ker je znal ušpičiti kakšno mladostniško. Ko je že kazalo, da se je skakanja naveličal in da zaključuje kariero, se je vrnil med šampione in z ekipo osvojil olimpijsko kolajno ter nato še kolajno na svetovnem prvenstvu. Vmes si je ustvaril družino, postal oče Maju in Gaji ter ugotovil, da še vedno najraje dela to, kar zna najbolje, skače.

Začetek vsake nove sezone je za vas najbrž nekakšno pričakovanje, nov preizkus, kaj še zmorete. So skoki še vaše prvo delo?

»Gotovo so skoki še tisto, kar je zame na prvem mestu, saj sem prepričan, da še vedno lahko naredim kakšen res dober rezultat. Je pa res, da sem imel letos nekaj težav z motivacijo in priznati moram, da sem se pred dnevi, ko sem po radiu slišal, da sem veteran, kar malce zamislil. Veterana se pri osemindvajsetih res še ne počutim … Upam, da sem ta naziv dobil zato, ker sem že dolgo v tem športu.«

Upa, da bo še kdaj skočil v Planici

Ste kdaj verjeli, da boste dočakali največje tekme tudi na domači skakalnici v Kranju?

»Še pred desetimi leti, ko so bili smučarski skoki res eden najuspešnejših športov pri nas, sem dostikrat razmišljal o tem, kakšna krivica je, da doma nimamo prave skakalnice, na kateri bi lahko trenirali in tekmovali tudi na najpomembnejših tekmah svetovnega pokala. Skakalnice so imele praktično vse skakalne države razen Slovaške, mi pa smo zgolj poslušali, da je gradnja tako rekoč pred vrati. Moram pa povedati, da sem v resnici verjel, da bom še v času svoje kariere dočakal, da bom lahko treniral in tekmoval doma v Kranju in ta želja se mi je uresničila. Pa če lahko na tem mestu dodam še to, da upam, da bom tudi v Planici še lahko kdaj skočil na 120-metrski skakalnici.«

V športu je pomembna motivacija. Prej ste omenili, da ste imeli letos pri tem malce krize, kriza pri Roku Benkoviču je bila očitno tako velika, da je raje prenehal?

»Za Roka pač ne morem reči, kaj je bilo, zase pa zagotovo lahko rečem, da so skoki to, kar imam rad, kar si želim početi. Je pa res, da to počnem že skoraj triindvajset let in da včasih pač pride kriza. Po pravilu pride takrat, ko ti ne gre, čeprav so za to različni vzroki. Ko pa spet gre, pa kriza hitro mine.«

Marsikdo se vpraša, kako je lahko skakalec eno sezono tako odličen, naslednjo pa mu težave delajo celo uvrstitve na tekme. Saj vendar ne morete kar pozabiti, kako se skače …?

»V resnici ni tako preprosto. Za dober rezultat je treba veliko stvari … Od tega, da imaš prav napisan trening, da ga prav izvajaš, da imaš pravo težo, opremo, pa tudi sreča in motivacija. Na nekatere stvari ne moreš vplivati, na druge lahko.«

Čeprav ste vitki, je bila za vas teža kar nekajkrat resen problem?

»Gotovo sem imel kot mladinec s težo manj težav, sedaj, ko se bližam tridesetim, je paziti na težo vedno večji problem. Največ sem imel 72 kilogramov, kar je za mojo višino 183 centimetrov skoraj deset kilogramov preveč. Lani sem veliko shujšal, vendar narobe. Rekli so mi pač, da moram shujšati. Veliko sem tekel, malo jedel in res shujšal. Hkrati pa sem izgubil veliko moči, postal sem počasen, neelastičen in letos sem se malo bolj pozanimal, kako zgubiti odvečne kilograme.«

Letos po dolgih letih niste bil uvrščeni v A reprezentanco. Ste bili jezni, razočarani?

»Razen tiste sezone, ko so me iz A reprezentance dali zaradi predolgih las, sem bil vedno v najboljši ekipi, vendar pa sem se letos spomladi s tem, da sem v B reprezentanci, hitro sprijaznil. Zlasti sem zadovoljen, da sem lahko delal s trenerjema Goranom Janusem in Janijem Grilcem, ki me oba dobro poznata. Tako je bil naš cilj, da prek poletnega celinskega pokala pridem v svetovni pokal. Vendar sem imel poleti težave s hrtom in načrt se ni izšel. Sprijaznil sem se že, da bom sezono začel v celinskem pokalu, potem pa sem bil na zadnjih treningih izbran v A ekipo.«

Kakšna je razlika v statusu A ali B reprezentanta?

»Zelo pravilna se mi zdi odločitev strokovnega vodstva, da so reprezentance »prehodne«, da tisti, ki se izkaže na tekmah nižjega ranga, dobi priložnost nastopiti na tekmah višjega ranga in obratno. Moram pa povedati, da je tudi konkurenca v celinskem pokalu vsako leto močnejša in če nekdo zmaga v celinskem pokalu je zagotovo sposoben priti med deset najboljših v svetovnem pokalu.«

Kakšne tekmovalne načrte imate letošnjo zimo?

»Zagotovo se želim uvrščati v finalne serije. Če bo to, bom zadovoljen in seveda zadovoljen bom, če se mi bo uspelo zbrati čimveč točk.«

Tudi sin Maj navdušen nad skoki

Ob ženi Renati je vaš vedno glasnejši navijač tudi sin Maj, ki se tudi sam že poskuša v skokih?

»Ja, Maj je res navdušen nad skoki, in če kdaj nagaja, je najhujša kazen, če mu prepovem, da bi šel na trening. Vendar pa je star komaj šest let in sedaj je res še otrok, tako da težko rečem, kako dolgo bo vztrajal. Jaz pač uživam v skokih in mu ne morem reči, da on ne sme, čeprav sem videl mnoge, ki so se skokom odrekli ravno zato, ker so morali preživeti, poskrbeti za denar, poiskati službo.«

Vi ste eden redkih naših skakalcev, ki je s skoki tudi nekaj zaslužil. Kako pa je sedaj, ste svojo popularnost dobro izkoristili?

»Mislim, da ne, gotovo bi lahko zaslužil precej več. Imam hišo, ki sicer še ni do konca narejena, to pa je tudi vse. Avta trenutno nimam, vozim ženin twingo. Do februarja sem še zaposlen na carinski upravi in dobivam nekaj več kot petsto evrov. Svojega sponzorja trenutno nimam in Smučarska zveza mi pač pomaga toliko, da še lahko skačem in se preživljam. Žena Renata ima frizerski salon v Mercator centru, vendar ji najemna pogodba poteče 1. januarja. Zato trenutno urejava nov salon v prostorih pri nekdanjem Tekstilindusu oziroma pri Aquasavi, kar je precej blizu nove skakalnice, tam, kjer so navadno parkirišča ob večjih tekmah. Nov salon naj bi odprla januarja, do takrat pa bom najbrž še nekajkrat zidarski pomočnik, kot sem bil zadnje tedne. Mi pač mojstri pokažejo, kako to gre …«

Že razmišljate o svojem delu po končani karieri. Pred leti ste rekli, da trener ne boste?

»Ta čas sem ugotovil, da se zarečenega kruha veliko poje. Tudi glede trenerstva se bom gotovo počasi moral premisliti. Vendar pa sem trenutno še vedno skoncentriran na tekme, sem še skakalec in tako se tudi počutim.«