Zadnji in prvi

Silvestrovo gor, silvestrovo dol ... Vse debate tačas se vrtijo okrog njega, le redka pa je resnično namenjena Silvestru. V mislih imam svetega možakarja, po katerem je zadnji dan leta dobil svoje prepoznavno ime. Poglejmo zadnjega in prvega ...

Mož s ključem do novega leta

Na zadnji dan v letu goduje sv. Silvester, po rodu Rimljan. Ko je postal mašnik, se je pričelo Dioklecijanovo preganjanje. Ni se ga ustrašil. Obiskoval je kristjane v ječah, jih tolažil in bodril, zato si je tudi prislužil častni naziv »spoznavalec«. Leta 314 so ga izvolili za papeža. Prav v tem času je Cerkvi mir in svobodo prinesel sloviti cesar Konstantin. Nobenih zgodovinskih dokazov ni, da je Silvester spreobrnil in krstil Konstantina, pač pa drži, da je z njegovo pomočjo v Rimu zgradil tri veličastne cerkve: sv. Janeza v Lateranu, ki je ostala do danes papeževa stolnica, sv. Petra ob vatikanskem griču nad grobom prvega papeža ter sv. Pavla ob Ostijski cerkvi. O 32. Petrovem nasledniku ne vemo veliko, vemo pa, da je Kristusovo Cerkev vodil enaindvajset let, 31. december leta Gospodovega 335 pa je bil tudi zanj »Silvestrov večer« življenja. Na ta dan kristjani že od leta 354 obhajajo njegov god. Silvester je eden prvih svetnikov, ki niso bili mučenci. Upodabljajo ga s papeško tiaro na glavi in bikovo glavo ob strani. Bik ga spremlja zaradi legende, ki ve povedati, da je obudil v življenje bika, ki naj bi ga usmrtil neki čarodej. Iz istega razloga je Silvester tudi zavetnik domačih živali in priprošnjik za dobro krmno letino. Na nekaterih podobah je upodobljen tudi s ključem, ker z njim pač odklene novo leto.

Dobre volje in sit v novo leto

Silvestrovanj in hrupnih zabav naši predniki skorajda niso poznali. Na predvečer novega leta so delali obračun sami s seboj. Na dan, ko zatone v večnost staro leto, so razmišljali o minljivosti vsega. Zvečer so v družinskem krogu skupaj molili v zahvalo Bogu za prejete darove minulega leta in prosili za srečo v letu, ki bo nastopilo. Marsikje so se postili in blagoslovili dom kakor pred božičem. Seveda pa so se na Silvestrov večer tudi pozabavali, saj je veljalo, da če dobre volje in sit stopiš v novo leto, bo tako vse leto! Priljubljena zabava silvestrovega večera je bilo vedeževanje. Vedeževale so zlasti mladenke, ki so želele izvedeti, ali jim bo novo leto »prineslo« ženina. Dekle vrže pred polnočjo čevelj z noge čez glavo nazaj proti vratom. Če se obrne s prednjim koncem proti vratom, bo šlo dekle pred letom kot nevesta iz hiše, če pa se obrne s konico v sobo, bo prihodnje leto še sama spala.

Prvi je Marijin …

Kako pa je bilo s prvim dnem v letu? Pred stoletji prvi januar ni bil novoletni dan, marveč samo osmina Gospodovega rojstva, ki se ni posebej obhajala. Julij Cezar je sicer že leta 46 pred Kristusom določil 1. januar kot začetek novega leta, ko pa so v Rimu v krščanski dobi uvedli božični praznik, se je pomaknil začetek novega leta na božič. Šele papež Inocenc XII. je leta 1691 novo leto spet postavil na 1. januar. Cerkveno leto se začenja s prvo adventno nedeljo, tako da Cerkev s civilnim novim letom nima pravzaprav nič. 1. januarja kristjani obhajajo praznik Marije, svete Božje matere, ki je najstarejši Marijin praznik. Na krščanskem Vzhodu so ga praznovali že v 5. stoletju pod imenom Spomin Bogorodice. Na Zahodu se je praznik imenoval Obrezovanje Gospodovo. Po Mojzesovi postavi je namreč veljalo, da so judovske dečke osmi dan po rojstvu obredno obrezali. Po II. vatikanskem koncilu so praznik preimenovali in mu vrnili marijanski značaj. Tako je sedaj novo leto praznik Marijinega materinstva in svetovni dan miru.

Rimska novoletna veseljačenja

Za proslavljanje rimskega novega leta je veljalo, da je bilo v znamenju razuzdanih gostij, karnevala našemljencev, plesa in omame. Obredne šege davnih prednikov so se izrodile v divja veseljačenja, v katerih so bili udeleženi tudi prvi kristjani. Cerkev se je zato dolgo in na moč borila proti njim. Vernike je bilo treba spraviti stran od teh norčij, jih navajati na spokorna opravila in post.

Bog varuj, da ženska prva v hišo stopi

V alpskih deželah takšnih spotakljivih zabav niso poznali. So pa poznali tudi naši predniki veliko novoletnih šeg. Tako so denimo verjeli, da si za vso leto zagotovi srečo, kdor položi na novo leto novec v vodo in se v tej vodi umije. Na novo leto pa se je treba izogibati tudi vsemu neugodnemu. Ako imaš na novo leto dolg, ne iznebiš se ga vse leto. Če na novo leto zgubljaš pri igri, boš zgubljal vse leto. Saj poznate: Kakor na novo leto, tako vse leto! Resno so naši predniki vzeli tudi svarilo, da če na novo leto ženska prva v hišo stopi, prinese nesrečo k hiši. Kot voščilo pa naj velja novoletna kolednica izpred sto dvaintridesetih let: »Veselite se zdaj vsi počez, novo leto je prišlo res! To staro je minulo zdej, bod hvala Bogu vekomej! … Novo leto vam vošimo, Bogu vas priporočimo, Bog vam daj srečen žegen, dolgo živet in srečno vmret.« Ali pa tale: »Staro leto zdaj odhaja: dosti žita, dosti vina, zdrava bodi vam družina, ljubo zdravje bog vam daj, pa še nam darujte kaj!«