Ostržkov mali veliki nos

Kranjska posadka Lutkovnega gledališča Nebo je pripravila novo predstavo. V rokah Andreja Štularja je znova oživel mali leseni navihanec Ostržek.

Pred časom sem si v dvoranici Mini Teatra na Ljubljanskem gradu ogledal lutkovno predstavo Ostržek v izvedbi Lutkovnega gledališča Nebo in, kot že v zadnjih letih, s produkcijsko podporo Foruma Ljubljana in zgoraj omenjenega teatra. Da, gre natanko za tistega Ostržka, lesenega fantiča, ki ga je v življenje obudil Carlo Collodi, v priredbi Petre Stare, ob dramaturgiji Eve Kraševec ter režiji Andreja Adameka pa sta ga v tokratni izvedbi animirala Andrej Štular in Renata Kalemba. Štular je predstavo tudi likovno in scensko zasnoval, glasbeno pa jo je oplemenitil Peter Kus. Torej, po večini že utečena ekipa iz prejšnje predstave Take ljudske, je tudi tokratnega Ostržka gradila po svoji že običajni formuli z uporabo klasičnih lutkovnih tehnik, prepoznavno avtorsko glasbo, domiselnimi scenskimi rešitvami ter na prvi vtis otroško enostavno pripovedjo, ki pa ob pozornem spremljanju v sebi skriva kopico globljih pomenov.

Ostržek seveda ostaja zgodba o otroštvu in odraščanju, o socializaciji in vraščanju v družbo. Naivni lesenjaček, ki si neizmerno želi postati pravi fant, ima vse lastnosti tako tradicionalnih lutkovnih junakov kot otrok. Brez zadržkov raziskuje in svoj nos vtika v vsako luknjo … Celotno zgodbo, ki se začne s preprosto, a življenja polno mislijo »nekoč je bil kos lesa«, je avtorica priredbe Petra Stare nekoliko skrčila in v njej predvsem ohranila tiste like, ki se v zgodbici zdijo najbolj zanimivi in karakterni. Tako v prvem delu poleg glavnega junaka spremljamo še Lisjaka, Brljava in Trlico, ki se z uspehom trudijo naplahtati Ostržka. Če je Muren fantova slaba vest je Vila pravljično dobrohotno bitje, ki ga reši iz vsake zagate. Predstava poteka kot nekakšen road-movie, vse se dogaja sproti in spontano naj bo to fantovo sajenje zlatnikov pod drevesom ali pa odisejada na morju, ki ga je tako kot njega iščočega očeta in stvarnika Pepeta pripeljala v kitov trebuh.

Štular še enkrat znova navdušuje s likovnimi in scenskimi rešitvami. Scena je minimalizirana a hkrati multifunkcionalna. Miza in stol sta lahko cesta, gugalnica, z manjšo intervencijo pa tudi morje. Ostržek je klasična marioneta »na nitkah«, medtem ko so ostale lutke namizne in vodene z ozadja. Avtorska glasba je nedvomno dodaten bonus predstave, saj nas ob različnih variacijah klarineta in spremljave vseskozi spremlja na Ostržkovih pohajkovanjih. Animatorja imata kar nekaj možnosti za improvizacijo, ki ob spretni uporabi na določenih mestih predstavo lahko naredi le še bolj polno. In tokratna akterja sta to znala izkoristiti, pa naj so se zapletle Ostržkove niti ali pa cekini niso hoteli iz mošnjička. Štular se je vselej znal mojstrsko »izvleči«, kar le še potrjuje moč njegovega lutkovnega znanja. Sicer pa so najboljše merilo, če je predstava za kaj ali ne, seveda otroci. Tokrat je bil aplavz buren in dolg. Vsekakor smo za.