Božično premirje

Božič je posebna in verjetno najboljša priložnost za mir v ljudeh in premirje v medčloveških odnosih. Če se ne prej, se na ta dan ter še kak dan pred njim in po njem zazdi, da se naša medsebojna razmerja pomirijo. Se res?

Kakšen je pravzaprav ta posebni čas okrog božiča? Najprej poglejmo, kakšen je bil v naravi naših dežel, še preden je vanje posvetila električna luč, to pa se je zgodilo šele okrog 1900. December je slej ko prej čas kratkih dni in dolgih noči, meglenih juter in somračnih popoldnevov, več dni je oblačnih kot sončnih, sonce nima več prave moči, da bi jih ogrelo in razsvetlilo. Bog ve, kako so se v takem vzdušju počutili naši davni predniki, ko močno razsvetljenih mestnih in nakupovalnih središč še slutili niso? Kurili so peči in se greli ob njih, čakajoč na svetlejše in toplejše dni. Pri tem so se najbrž tudi več pogovarjali, kar ni slabo. Ko so morali sprejeti krščansko in se odreči poganski veri, jim je Cerkev naložila, da morajo v tem času več moliti in hoditi k jutranji maši – da bi se pripravili na prihod (adventus) tistega, ki se je rodil o božiču. Adventni čas je bil čas duhovne priprave na božič, ta pa je potekala v tišini in molitvi.

Tako je bilo, ko drugače ni moglo biti. Mrak in tišino je v to adventno scenerijo prispevala narava, molitev in hojo k maši je zahtevala Cerkev. Ko so se v minulem stoletju ena za drugo ali hkrati zvrstile številne revolucije – ne le komunistična, tudi tehnološka, seksualna, potrošniška, kulturna, informacijska – so nastali pogoji za povsem drugačno preživljanje božičnega časa. V naravi je sicer slej ko prej tako, kot je bilo, človeška bivališča pa je mogoče umetno razsvetliti in ozvočiti in se v njih predajati povsem drugačnim obredom: tiho molitev izpodrine glasno nazdravljanje in petje, mašo pa rituali nakupovanja in obdarovanja. Človek se ne poglablja več vase, ampak izstopa iz sebe v ta bleščeči in glasni zunanji svet. Zakaj pa ne?!

Povsem razumljivo je torej, da so ljudje rade volje prestopili iz hladnega v ogreti, iz temnega v svetli, iz tihega v hrupni, iz dostikrat lačnega v siti in napiti svet … A izkazalo se je tudi, da je ta umetna svetloba dostikrat zaslepljujoča, glasnost oglušujoča, sitost nažrtost, odžejanost pa opitost. Iz ene skrajnosti smo zapadli v drugo in se tega zavedeli šele, ko se je to že zgodilo. Prepričan sem, da je vsako leto več takih, ki se znova podajamo v decembrski mrak, pa nismo mračnjaki; ki imamo raje tišino kot hrup, zmernost v jedi in pijači pa od nas zahtevata osebno zdravje in zdravniki. Da o policistih, ki v tem času poostrijo svoj nadzor nad prehitrimi in pijanimi vozniki, niti ne govorimo. Pa ne gre za to, da bi se hoteli vrniti v stare čase. Gre za to, da eno in drugo uravnotežimo, v sebi in v družbi. December naj kar še bo vesel, a tudi zmeren in pomirjen.

Sam se spominjam let, ko v naši družbi tudi o božiču ni bilo kakega posebnega miru. Danes si še pomisliti ne upamo, da bi šli na ta dan na delo, v službo ali v šolo, potem pa še k zdravniku, po nakupih in drugih opravkih. Pa je bilo še pred kakimi dvajsetimi leti prav tako. Kadar je prišel božič na delovni dan, se ni prav nič ločil od drugih navadnih dni. Kristjani so ga sicer praznovali, a le v družinskem krogu, v javnosti ga ni bilo. Zdaj pa kraji na Gorenjskem kakor vsi drugi v krščanskem svetu že na dan pred božičem proti večeru tako rekoč izumrejo, vse javno se zapre, vsi se umaknejo v svoj družinski krog in praznujejo.

Praznujemo, kakor da bi zares prisluhnili znamenitemu božičnemu pozdravu iz evangelija po Luku: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« (Lk 2,14) O božiču 2007 se ne bomo spraševali, koliko ljudi zares slavi Boga in koliko je takih, ki so Bogu res po volji. Saj vemo, da so na tem svetu posamezniki, ki so pripravljeni v imenu Boga tudi na ta dan izvesti teroristični napad na »krivoverce« ali celo na svoje lastne soljudi. Še več pa je takih, ki bodo na ta dan zgolj »praznovali«, katerih duhovna posoda ne bo napolnjena z vero in slavo božjo – za razliko od posodja na božični mizi, ki bo povsod polno dobrot. No, pa denimo, da na ta dan ni dovoljeno pogledovati v domove drugih, kaj šele v njihove duše. Smo v demokraciji, za katero je že pisatelj Anatole France zapisal, da je v njej vsem enako prepovedano spati pod mostovi – tako bogatim kot klošarjem. Kakor je (bilo) v naši domovini vsem enako prepovedano »prihvatizirati« nekdanjo družbeno lastnino – tako tistim pri koritu kot onim, ki sploh ne vedo, za kaj se gre. »Tajkuni« kljub prepovedi, ki je očitno zgolj moralna, to vseeno počno. V božičnih dneh si bodo sicer od tega napornega dela nekoliko odpočili, hkrati pa v miru premislili, kako v novem letu kljub vladnim ukrepom s tem etično spornim početjem legalno nadaljevati …

A kaj bi zavidali tistim, ki imajo zemeljskih dobrin več kot drugi. Zaželimo si raje, kar je bolj dosegljivo in v kar sme vsak vsaj upati: da nas ne bi v teh prazničnih dneh ob koncu leta 2007 in v novem letu 2008 doletela kaka večja nesreča in da bi bili zdravi. Slava onim zgoraj, nam drugim pa vsaj dobre volje, miru in zdravja!