Eleganca in tradicija: črna noša

V Kamniku so letos v začetku septembra potekali že 37. tradicionalni Dnevi narodnih noš - prireditev, ki vsako leto privabi na desettisoče obiskovalcev iz vse Slovenije. Organizatorji si vedno znova prizadevajo, da bi imelo večdnevno dogajanje poleg turističnega tudi strokovni značaj, zato so letos podprli pripravo etnološke razstave o črni noši.

Črna noša v literaturi, sploh pa med ljudmi, velikokrat poimenovana tudi kot 'mestna', 'meščanska' ali 'ljubljanska' noša, v množici vse bolj priljubljenih gorenjskih narodnih noš bolj poredko najde svoje mesto in temu primerno je tudi razmeroma slabo poznavanje tovrstne oblačilne dediščine.

Pogosti komentarji – »Pa saj ta je belokranjska, mar ne?« ali »A takšno so tudi pri nas nosili?« pričajo o tem, da je nismo vzeli za svojo, kljub temu da je bila ob koncu 19. stoletja ob prazničnih dneh splošno razširjena v mestih in na podeželju po večjem delu takratne Slovenije in tudi širše onkraj naših meja. Določeni stereotipi se kažejo celo v poimenovanju samem. Kot se je izkazalo med raziskavo, temelječo na doslej razmeroma redki strokovni literaturi o tej temi, bogatem slikovnem gradivu in pričevanju žensk, ki to nošo oblačijo, črna noša še zdaleč ni bila samo črna, saj so med ključne sestavne dele poleg obleke sodili bela peča in bele nogavice, prav tako pa dvodelna obleka pogosto ni bila črne barve, ampak je bila krojena iz tkanin različnih temnih odtenkov. Resda se je, tako kot vse modne novosti, najprej pojavila pri ženskah v mestih in naseljih ob bolj prometnih poteh, a je še zdaleč niso nosile le v Ljubljani, ampak se je postopoma kot praznična obleka razširila tudi na okolico mest in na podeželje, kjer so jo ženske ob posebnih priložnostih nosile do prvih let 20. stoletja, ponekod celo vse do druge svetovne vojne.

Črna noša se je kot obleka za praznične priložnosti začela razvijati v zadnjih desetletjih 19. stoletja. V tem obdobju se je kmečko prebivalstvo tudi po oblačenju vse bolj približevalo mestnemu, kar se je kazalo predvsem v krojih in materialih oblačil za posebne priložnosti. Spremenjene družbene in gospodarske razmere so namreč omogočile, da so ženske nižjih slojev do takrat značilno krilo z modrcem in rokavce, sešite iz domačih materalov, zamenjale za dvodelne obleke, sestavljene iz krila na pas in oprijete bluze ali jope, sešite iz industrijsko izdelanega blaga, ki je bilo v tem obdobju že cenejše kot doma izdelano platno. K temu poenotenemu oblačilnemu videzu so navadno sodili tudi predpasnik in usnjeni ali sukneni čevlji, nekdaj splošno razširjeno pokrivalo – pečo pa so zamenjale raznobarvne rute iz bombažnega, volnenega in svilenega blaga. Kot modna in posebej priljubljena je v tem obdobju veljala črna barva – celo neveste so si za poroko oblekle črno obleko – ki se je pri klasičnih svečanih oblekah obdržala vse do danes. Bogate meščanke so si takšne obleke dale šivati iz gladke črne svile, manj premožne pa iz volne, bombaža in drugih materialov, s katerimi so svilo bolj ali manj uspešno posnemale.

O t. i. črni noši začnemo govoriti takrat, ko so ženske k temu poenotenemu oblačilnemu videzu začele dodajati oblačilne sestavine, ki v tedanjem vsakdanjem oblačenju niso bile več prisotne. Ob prebujajočem se narodnozavednem gibanju slovenskih meščanov in intelektualcev, je v osprednje namreč prihajala prav kmečka oblačilna noša s prve polovice 19. stoletja, ki se je takratnim zagovornikom slovenstva zdela najbolj slovenska in najmanj prepletena s tujimi prvinami in kot taka glavni vizualni element taborskih manifestacij, čitalnic in drugih srečanj družabnega ali političnega značaja. Za izkazovanje te slovenskosti so ženske k svoji svečani črni obleki zato dodale še belo pečo, ki so jo sicer že pospravile v svoje omare in zamenjale z raznobarvnimi rutami, in sklepanec.

Črna noša, kakršno so ženske ob različnih slovesnostih – novih mašah, birmah, procesijah in drugih verskih praznikih, porokah in zlatih porokah ter drugih posebnih dnevih začele nositi v začetku 20. stoletja in kakršno na najrazličnejših folklorističnih in turističnih prireditvah lahko opazimo še danes – sodi med t. i. narodne noše – kostume, s katerimi nosilci izpostavljajo svojo pripadnost slovenstvu ali ožjim lokalnim skupinam.

Ena najbolj prepoznavnih sestavin črne noše je bela, najpogosteje tilasta peča, zavezana »na petelina«, kakor rečemo vezavi z dvema velikima čipkastima krajcema vrh glave, ki spominjata na petelinovo rožo. Tovrstni vezavi ljubitelji oblačilne dediščine pogosto nadanejo naziv 'najstarejša' in 'najbolj slovenska', kar pa ne drži.

Peče so si ženske v 1. polovici 19. stoletja na glavo polagale in zavezovale na zelo različne načine. Vezava peče »na petelina« se je uveljavila šele v 70. letih 19. stoletja, torej šele v obdobju, ko je že prihajalo do revitalizacije preteklih načinov oblačenja. Omenjeni način vezave peče je omogočila uveljavitev industrijsko izdelanih materialov, predvsem tila – tanke mrežaste tkanine - ki so bili razmeroma lahki in mehki. Po letu 1870 so si tako zavezovale pečo na Gorenjskem in Dolenjskem, na Primorskem do Postojne, na Štajerskem do Maribora; tako so jo, kot je razvidno s številnih fotografij, vezale tudi splošno h »gorenjski narodni noši«.

Vezava peče »na petelina« zahteva veliko spretnosti. Ženska, ki se obleče v črno nošo, navadno potrebuje pomoč druge ženske, ki močno poškrobljeno pečo na glavo pritrdi z obilico bucik, sponk in celo šivov. Čedalje manj je žensk, ki pečo še znajo pripraviti, kot je treba, zato jo marsikatere še zavezano preprosto snamejo z glave in si jo ob naslednji priložnosti znova nadenejo nanjo.

Od vseh oblačilnih kosov, ki so sestavljali črno nošo, so prav peče ponavadi najstarejše. Tovrstno pokrivalo je bilo v slovenskem prostoru splošno razširjeno že v 15. stoletju, med kmečkimi ženami pa so se peče, navadno dober meter velike kvadratne rute iz platna, bombaža in drugih tkanin svetle oziroma bele barve, uveljavile vse do sredine 19. stoletja. Ob pojavu narodnih noš in revitalizaciji kmečke oblačilne kulture so mnoge ženske peče dale sešiti na novo iz industrijsko izdelanih materialov in okrašene s strojno izdelanimi čipkami, ki so se kupile na metre, še več pa jih je uporabljalo peče, ki so bile dediščina njihovih prednic. Peče so se tako dolgo ohranile predvsem zato, ker so bile v vseh teh desetletjih podvržene številnim funkcijskim spremembam. Ženske na kmetih so jih namreč hranile za svojo smrt, z njimi so ob praznikih pogrinjali mizo, prekrivali mrliče ali pa uporabljali za krstna pregrinjala, prtiče, senčila za luč ali preprosto kot okras. Iz roda v rod so se prenašale predvsem peče, ki so bile na vogalih, in delu, ki je padal po hrbtu, bogato izvezene in obogatene s širokim robom čipk, ki so omogočale veliko »petelinovo rožo« vrh glave. Bogate vezenine in čipke so bile pri pečah posebej značilne prav na Gorenjskem.

Iz roda v rod pa so se prenašali tudi sklepniki, ki so poleg peč še ena od nepogrešljivih sestavin narodnih noš, tudi črnih. Sklepniki, sklepanci ali preprosto pasovi so imeli vse do sredine 19. stoletja predvsem uporabno funkcijo, saj so imeli nekakšen podaljšek, usnjen jermen ali verižico, z obešalom, na katerega so ženske pritrdile ključ, pipec ali druge uporabne malenkosti. Od sredine 19. stoletja so imeli samo še okrasno funkcijo, na stare sklepance z obešali pa so ženske ob prazničnih dneh zavezale različne trakove, tudi svileno pentljo, kar se je uveljavilo tudi pri »narodnih nošah«. Sklepanci so bili sestavljeni iz ploščic in verižic iz različnih materialov. Plemkinje so nosile sklepance iz zlata in srebra, meščanke pa srebrne in delno pozlačene. Kmečki sklepanci so bili železni in medeninasti, redko srebrni, včasih tudi pozlačeni in/ali posrebreni. Veljali so za dragocen modni dodatek k obleki, ki si ga ni mogla privoščiti vsaka kmetica, in so bili kot taki pomemben zunanji kazalec premožnosti.

Poleg bele tilaste peče, zavezane na »petelina«, in svetlečih se sklepancev, na katere je bila privezana pentlja, so si k črni noši ženske nadele še nekaj drugih dodatkov oziroma šmuk, kakor so temu ponekod rekli. Nekaj posebnega je bila predvsem za pas zataknjena ženska ura na dolgi verižici. Pogoste so bile tudi zlate verižice, različne broške, ki so tesno zapele bluzo ob vratu, uhani, med njimi tudi t. i. murčki, okrasni gumbi, bele čipke na robovih in drugo. Nemalokrat so se ženske na slovesnost v črni noši podale tudi z manjšo črno torbico, čipkastim robcem in molitvenikom, če je bila slovesnost verske narave.

Ena od zanimivosti pri črni noši je tudi ta, da tovrstna obleka ni imela posebnega moškega pandana. Kmetje in meščani so od konca 19. stoletja naprej, ko se je črna noša razvijala, tako za vsakdanjik kot za praznik nosili kombinacijo, ki jo v osnovnem kroju za moške obleke poznamo še danes: dolge hlače, telovnik in suknjič - po možnosti iz enotnega temnega blaga - iz te oblačilne forme pa niso oblikovali posebne preobleke, ki bi, tako kot ženska, nakazovala povezavo s preteklostjo in s tem postala narodna noša. Moški so se zato takrat, ko so se ženske oblekle v črno nošo, oblekli po sodobni modi ali pa so, če so se oblekli za prireditev, ki je imela narodnoprebudni značaj, oblekli v gorenjsko narodno nošo.

Črna noša je, kot že rečeno, v primerjavi z gorenjsko narodno nošo na različnih prireditvah danes razmeroma redko zastopana, a so jo tiste ženske, ki jo imajo, izbrale z razlogom. »Črna noša se mi zdi tako elegantna, da jo oblečem le za res največje slovesnosti. Moja prva noša je bila sicer gorenjska, a sem hitro začutila, da enostavno bolj spadam v črno nošo. Za vselej si bom zapomnila besede gospe, ki me je za to nošo navdušila – 'Noše ne smeš nositi, moraš jo peljati!' Ko se doma napravim v obleko, se preselim v neki drugi svet. Drži, da obleka naredi človeka, in jaz v črni noši ne morem biti razigrana,« pravi Martina Golob Bohte iz Kamnika, ki se v črno nošo oblači že več kot štirideset let in je doslej sodelovala na vseh prireditvah Dnevi narodnih noš, le eno leto se zaradi bolezni povorke noš z možem ni mogla udeležiti.

Podobno meni še ena Kamničanka, Mojca Hribar: »Sama sem zelo spremenila svoj pogled na oblačenje v nošo. Ker sem se v mesto priselila in mi v mladosti narodne noše niso bile blizu, sem se vanje začela oblačiti iz same zabave, danes pa že čutim neko dolžnost, ker predstavljam družino starih Kamničanov. Na začetku mi je bila noša zelo tuja, zdaj pa mi je zelo pri srcu. Menim, da moram tovrstno dediščino, če jo že imam, tudi pokazati.«

Črne noše, ki jih danes lahko vidimo na različnih turističnih prireditvah, so večinoma sešite na novo, le malo je še takšnih, ki so stare sto let ali več. Precej višje starosti dosegajo vsi dodatki, predvsem večina peč in sklepancev, a tudi to vse redkeje. Odnosi lastnic črnih noš do oblačilne dediščine in njihovo razumevanje tega pojava se zelo razlikujejo, a prav od tega razumevanja in od sodelovanja s stroko bo odvisno, kako se bo pojav razvijal v prihodnje. Črna noša danes nikdar ne bo »taka, kot je bila,« je pa lahko podobi s konca 19. stoletja vsaj po oblikovni in materialni plati bolj ali manj blizu.