Kako in kje bomo (pre)živeli v informacijski dobi?

To je zdaj vprašanje. Nanj odgovarja akademik prof. dr. Zdravko Mlinar. Rodil se je v Žireh in se po šolskih poteh in s trdim raziskovalnim delom vzpel na vrh slovenske znanosti, postal je eden od utemeljiteljev sodobne slovenske sociologije. 30. januarja 2008 bo dopolnil 75 let in še vedno zavzeto in s svojega posebnega sociološkega vidika spremlja družbena dogajanja pri nas in v svetu, kjer cenijo njegov opus. Pogovor z njim nam bo razkril marsikaj, česar sami ne vidimo, čeprav smo vsi sredi živahnega vrenja informacijske dobe ...

Spoštovani profesor in dragi rojak, v najinem pogovoru naj bi se osredotočila na spremembe v načinu življenja v vsakdanjem življenjskem okolju v informacijski dobi. Da bi nekoliko zamejila zelo obsežno in zamotano vsebino, Vam bom zastavljal vprašanja predvsem s prostorsko-sociološkega in razvojno-problemskega vidika. Med sociologi je znano, da ste prav Vi kot prvi zasnovali in uvedli predmetno področje prostorske sociologije, tako v raziskovalnem kot v pedagoškem delovanju. Ali lahko najprej nakažete nekatere poudarke in posebnosti Vašega pristopa?

»Vsaj dve desetletji že z zanimanjem spremljam, kako se pojavljajo različne novosti, ki zadevajo tako imenovano informacijsko-komunikacijsko tehnologijo (IKT). Prišel pa sem do prepričanja, da je pozornost strokovnjakov in tudi širše javnosti pri tem preveč zamejena. Preveč se omejujejo na čisto tehnična vprašanja in postopke ter na samo delovanje različnih aparatov in naprav, premalo pa se proučuje, do kakšnih posledic prihaja z razširjanjem njihove rabe. Pri nas in v evropskem merilu si sicer pri tem zastavljajo tudi visoke razvojne cilje, tako kot npr. v Lizbonski strategiji EU. Vendar je pri tem še vedno značilno, da informatizacijo in ustvarjanje novega znanja zamejujejo predvsem na tehnološko-ekonomsko sfero, na tisto, kar se dogaja v podjetjih in ustanovah, na delovnih mestih in na tisto, kar najbolj očitno prinaša dobiček.

Neraziskano pa ostaja, kakšne spremembe nam prinaša tehnološki razvoj in še zlasti, kakšne so možnosti, da zavestno in načrtno vplivamo na te spremembe z vidika celotnega življenjskega okolja na ravni kraja, občine, regije, države ipd. Prav tu vidim vlogo in naloge sociologov: da v času, ko sproščeni tokovi informacij vodijo do prežemanja ločenih sfer dela, bivanja, rekreacije in upravljanja, prispevajo k čim bolj celovitemu razumevanju in usmerjanju sprememb v prostoru in času.«

Veliko beremo o novostih, ki zadevajo IKT (internet, elektronska pošta, mobilni telefon ipd.). Malo pa se piše o tem, kaj bo sledilo vse bolj razširjeni rabi le-te. Ali je sploh mogoče predvidevati, kaj vse nam to prinaša oziroma kakšne spremembe še lahko pričakujemo v prihodnosti?

»Zmanjšuje se potreba po delu, ki ga tvorijo enostavna, ponavljajoča se rutinska opravila, ki jih prevzemajo – vse bolj 'pametni' – stroji ali pa delavci v Moldaviji ali na Kitajskem. Ustvarjanje novega znanja tako – vsaj v besedah – postaja temeljna razvojna usmeritev, ki obeta 'inovativne prodore' po posameznih krajih in regijah in Sloveniji kot celoti. Prehod iz industrijske v informacijsko dobo terja najbolj zahtevno preobrazbo ravno v nekdaj zglednih 'industrijskih bazenih', kot so jih predstavljali Maribor, Kranj, Celje idr. Če lahko rečemo, da so bili po drugi svetovni vojni nosilci razvoja predvsem industrijski delavci, pa so to danes ustvarjalni in talentirani izobraženci, 'delavci znanja'. Kot je prepričljivo prikazal ameriški ekonomist in sociolog Richard Florida v knjigi – svetovni uspešnici – »Vzpon ustvarjalnega razreda« (tudi v slovenščini), danes ne gre več predvsem za to, da bi najbolj sposobni in ustvarjalni strokovnjaki sledili podjetjem, kjerkoli pač so, ampak tudi podjetja sledijo njim in se torej nameščajo v krajih, ki prav takim strokovnjakom zagotavljajo kakovostno življenjsko okolje.«

Tu pa je verjetno stična točka tudi z Vašo usmeritvijo in raziskovanjem, kako ne le spodbujati inovativnost oz. nove rešitve znotraj posameznih organizacij, ampak tudi ustvarjati okolje, ki bo nasploh privlačno in spodbudno za ustvarjalnost?

»Za ustvarjalne izobražence oziroma strokovnjake, ki ustvarjajo novo znanje na področjih t. i. 'visoke tehnologije' – kot so pokazale raziskave v Silicijevi dolini v Kaliforniji – je značilno, da so veliki garači. V konkretnem primeru so celo izpostavljali geslo: 'Delamo devetdeset ur na teden, in to z veseljem!' Torej ne delajo samo ali predvsem za denar. Pač pa želijo, da bodo v preostalem času imeli na voljo bogato izbiro raznovrstnih možnosti aktivne rekreacije in zabave. Za njih je pomembno, da so jim zlahka na voljo kolesarske poti, možnosti za plezanje, plavanje ipd., ne pa športne prireditve z nastopi profesionalnih športnikov, ali kulturne prireditve, ki jim nudijo le pasivno vlogo – gledalca, poslušalca. To upoštevajo tudi lokalne oblasti v mestih, ki so najbolj uspešna pri tem, da pritegujejo in obdržijo takšne ustvarjalne in talentirane izobražence. V Ljubljani pa pripravljajo gradnjo dveh stadionov?!«

Včasih lahko dobimo vtis, da širjenje rabe računalnikov in telekomunikacij na vseh področjih prinaša le izboljšave, tako na domu kot na delovnem mestu in pri preživljanju prostega časa. Ali lahko opozorite tudi na kakšne slabe posledice za uporabnike te nove tehnologije in za druge ljudi v določenem okolju?

»Gre za poenostavitve in enostranosti ob tem, ko se navdušujemo nad novostmi. Dejansko pa si je težko zamisliti primere, ko z uvajanjem nove tehnologije ne bi – prej ali slej – zaznavali tudi neželenih in nepredvidenih posledic. Dostikrat se o tem sploh ne sprašujemo. Včasih pa tudi tisti, ki se zavedajo in poznajo možne slabe posledice, obmolknejo zaradi koristi, ki jih imajo določene skupine ljudi. Vrednotenje varnosti v zdravstvu in lekarništvu je že zelo utrjeno, tako da obvezno upoštevajo in opozarjajo tudi na škodljive posledice posameznih zdravil. Ko pa gre za vprašanja o škodljivosti žarčenja pri delu z računalnikom, ali pri uporabi mobilnih telefonov, ali v zvezi s sevanjem iz anten, ki jih postavljajo v bližini stanovanjskih stavb, pa to ne velja! V zvezi s tem je še veliko nejasnosti in (lokacijskih) konfliktov. Države, ki imajo sicer celo vrsto za ta vprašanja pooblaščenih in zadolženih organizacij, premalo skrbijo za dolgoročne posledice in premalo ščitijo prizadete!«

Ali bi ta odgovor lahko dopolnili še z vidika odnosov med ljudmi?

»Nasploh naj pač ne bi idealizirali družbe prihodnosti, saj imamo v zvezi s tem že dosti izkušenj iz naše 'socialistične dobe'. Po drugi strani je pa tudi res, da je treba spodbujati vse sile na podlagi doseženih spoznanj o tem, kako lahko napredujemo in sploh preživimo. Če pride do presenečenj in krize v primerih, ko bi jo lahko predvideli že pred nekaj desetletji, npr. izguba delovnih mest, to pomeni, da so zlasti vodilni – padli na izpitu!

Nenehoma se 'bije boj' med prizadevanji, kako čim bolj povečati dostopnost do informacij in težnjo, kako zavarovati zasebno sfero pred neželenimi vsiljivci (spomnimo se na viruse in na spame na računalniku, na vdore v bančno poslovanje idr.). Tako kot računalnik povezuje, tako (lahko) tudi (iz)ločuje in razdružuje.«

Po eni strani nenehoma iščemo (nove) informacije, hkrati pa vendarle nismo zadovoljni, če nas iz dneva v dan vsiljivo zasipajo npr. s številnimi reklamami ipd. Ali smo torej nedosledni?

»S kolegom Henry Teunejem iz pensilvanijske univerze sva že pisala o 'dveh zakonih dostopnosti'. Vsakdo namreč želi imeti prost dostop do vseh drugih, hkrati pa obvladovati dostop drugih do sebe. Danes prihaja do neuravnoteženosti zaradi tako agresivne reklame, da se je morala tudi država odzvati tako, da je vsiljevanje reklame proti volji stanovalcev proglasila za kaznivo. Tu gre npr. za nalepke pri dostavi pošte.«

V vaših delih pogosto pišete, ali vsaj omenjate »informatizacijo«, »informacijsko družbo«, »družbo znanja« ipd. Zaustaviva se kar pri prvem; pojasnite, prosim, zakaj namenjate tako veliko pozornost informatizaciji in kaj to vključuje oziroma pomeni?

»Vse več ljudi ima vse več opravka z informacijami, tako na delovnem mestu, kot na domu in v vseh drugih življenjskih situacijah. V vse krajšem času ali celo v hipu so jim dostopne informacije – kot pravijo 'od koderkoli in kadarkoli'; vse bolj natančne in ob relativno zmeraj manjših stroških. Ljudje tako dobivajo nove možnosti, da hitreje zaznavajo probleme v svojem okolju in da se glede na lastne potrebe tudi (kritično) odzivajo nanje in vplivajo na njihovo reševanje. 'Odzivni čas' na različne probleme ljudi se tako – na splošno vzeto – zmanjšuje. Če že ne zares, je tu vsaj izziv, da sebi in drugim, recimo občinskim in državnim oblastem, zastavljamo vprašanja o (ne)dopustno pozni odzivnosti, zaradi katere ljudje trpijo.«

Za razliko od tradicionalne kmečke družbe, ko je bilo življenje ljudi še zelo togo, vnaprej določeno in krajevno zamejeno, sociologi danes pišete o različnih tokovih in zlasti o tokovih informacij. Ali lahko nekaj več poveste o tem?

»Ne gre le za informacije, gre tudi za vse večjo gibljivost materialnih dobrin (proizvodov) in ljudi. Vse to sem v svoji raziskavi poskusil bolj nazorno prikazati tudi v grafični obliki. Izkaže se, da gre za določen red: najbolj fluidne, tekoče so informacije, ki obkrožajo ves svet; gibljivost materialnih dobrin se – vsaj okvirno vzeto – kaže predvsem v kontinentalnem merilu, gibljivost ljudi pa pretežno znotraj državnih meja.

 

Prav informacijski tokovi nam omogočajo najenostavnejši in najcenejši (vse večkrat tudi brezplačen) dostop do dragocenih izkušenj in novega znanja. Tu je torej neizkoriščena možnost tudi za manjše kraje in občine.«

 

Lahko bi torej rekli, da se razširja prostor, v katerem je mogoče najti tudi zgledne in vzorne rešitve za domačo rabo?

»Hkrati s tem, ko poizkušamo spodbujati ustvarjalnost in inovacije v domačem okolju, se v zadnjem desetletju v mednarodnem merilu posveča vse večjo pozornost izkušnjam, ki jih izpostavljajo kot 'dobre prakse' ali 'najboljše prakse', npr. v okviru OZN ali EU. Zmeraj manj je torej razlogov, da bi vse začenjali od začetka, vse bolj pa se lahko opiramo na izkušnje drugih – če smo ob vsaki priložnosti oz. problemu do tega zares pozorni. Že v preteklosti so stavbeniki in potem arhitekti prinašali in prevzemali različne zglede iz Avstrije in Italije, potem iz Pariza, nato iz Skandinavije, Londona, iz Nizozemske in od drugod. Z internetom in posredovanjem različnih organizacij se ti viri neizmerno bogatijo. Številne izkušnje o urejanju prometa v evropskih mestih npr. najdemo zbrane v pregledni zbirki pod imenom 'Adonis'. Toda to nas ne razdolžuje, saj se ob tem povečuje tudi možnost, da pride do neprimernega prevzema tujih rešitev, če npr. spregledamo dejstvo, da se naše razmere oz. okoliščine razlikujejo od izvirnih. Ali so pri nas uporabne izkušnje z Danskega ali Nizozemskega, kjer so v nekaterih mestih ponudili brezplačno izposojo posebej oblikovanih koles, prosto, brez posebnega nadzora?«

 

Kako pa ob takšni širini vašega zanimanja in pojasnjevanja gledate na sedanja prizadevanja za ustanavljanje novih univerz, znanstvenih ali tehnoloških parkov, raziskovalnih inštitutov, inkubatorjev ipd?

»Nikakor ne bi želel podcenjevati takšnih prizadevanj; prebudila so se celo z nekajdesetletno zamudo in gotovo predstavljajo nekakšna izhodiščna kondenzacijska jedra, ki jih potrebujejo vse slovenske regije in ne le Ljubljana. To podpiram, a hkrati se moja misel ne zaustavlja na ravni formalnih organizacijskih okvirov, kjer se praviloma zaustavijo vse razvojne zamisli in programi. Ne gre le za širjenje in razmnoževanje institucij, ustanov v stilu – 'univerzo v vsako vas' in za zasmehovanje takšnih teženj. Nosilci ene in druge usmeritve niso ozaveščeni o tem, da so nekako ujeti v past dosedanje prakse, ko se je vse osredotočalo le na dejavnosti znotraj zavodov in ustanov. Pogrešam ozaveščenost, kako močno s tem izključujemo dosti bolj bogato življenjsko prakso in še posebej tako imenovano 'tiho znanje' iz vsakdanje življenjske prakse, ki ne dobiva potrebnega priznanja; ostaja neupoštevano, neizkoriščeno po posameznih krajih in regijah.«

 

Ljubljanski in mariborski univerzi sta se pridružili še Univerza na Primorskem v Kopru ter Univerza v Novi Gorici, priprave za ustanovitev pa tečejo tudi v Celju in Novem mestu; krepijo se zamisli o samostojni univerzi na Gorenjskem; vse več je krajev, kjer že delujejo posamezne fakultete ali njihove izpostave, npr. v Sežani, Ajdovščini, Škofji Loki, Brežicah, Postojni ipd. Kaj bi lahko rekli ob tem?

»Vse to lahko prispeva k hitrejšemu vključevanju v 'družbo znanja', vendar le ob določenih pogojih. Pri tem naj ne bi šlo predvsem za nekakšno prerazporeditev znanstvenih in strokovnih delavcev, za nekakšno drobitev, temveč bolj za premišljeno zasnovano 'organsko rast'. Novim institucijam bi morali priznati njihovo posebnost, t. j. določen čas rasti in dozorevanja, ne pa jih grobo in poenostavljeno enačiti in ocenjevati na podlagi mehaničnega primerjanja z že uveljavljenimi.

 

Drugo omejitev pa vidim ravno z vidika neposrednega lokalnega okolja takih novih ustanov. Pri tem je zlasti pomembno bogastvo raznovrstnosti življenjskega okolja v celoti, ki je spodbudno za ustvarjanje novega znanja. Zato se ne zdi primerno, da bi univerze vzpostavljali v (manjših) krajih, v katerih je sicer mogoče najti nekaj praznih prostorov – npr. v kakšni izpraznjeni palači ali vojašnici – ne nudijo pa potrebnega bogastva raznovrstnosti, ki je predpogoj za ustvarjalnost. Primer: v Štanjelu, kot izredno zanimivem naselju z zgodovinsko-arhitekturnega vidika, so študentje iz Anglije že po nekaj tednih doživljali pravo depresijo!?«

 

Ali se z novo IKT zmanjšujejo razlike med mestom in podeželjem?

»Tu ni preprostega odgovora z da ali ne! Dolgoročno pričakujemo, da bo prišlo do vsesplošne povezanosti, ne glede na kraj ali lokacijo bivanja. Danes pa je še dosti razprav o tem, kako se pojavlja »digitalna ločnica«, ki – gledano z vidika (ne)dostopnosti do interneta – ločuje urbanizirane predele z višjo gostoto naselitve od bolj oddaljenih predelov. Za prve je značilno, da že imajo ali pa sedaj napeljujejo t. i. optično omrežje, tako kot npr. v Kranju, Kopru, Ljubljani, kar pomeni, da se vzpostavlja širokopasovna dostopnost, t. j. hiter dostop do velikih količin informacij, kakršne potrebujemo zlasti za dostop do barvnih slik, iger, filmov, ipd. Za bolj odmaknjene predele z manjšim številom potencialnih uporabnikov pa pravijo, da sedaj še 'ni računice' s komercialnega vidika.«

 

Ob tem nam lahko prihaja na misel primerjava z nekdanjim razširjanjem radia in potem televizije!?

»Da, lahko bi rekli, da gre za nekakšen narobe svet! V mestih, kjer imamo vse blizu in hkrati sedeže številnih ustanov, dobivamo še dodatno prednost z (večjo) dostopnostjo do informacij, znanja, zabave idr. prek interneta. Tisti, ki so od mestnega utripa najbolj odmaknjeni in imajo pravilom tudi nižje dohodke in nižjo izobrazbo, pa bolj ostajajo pri starem.

 

No, sicer pa ni povsem tako; dostopnost interneta se širi, tudi prek dosedanjih telefonskih povezav, pojavlja se tudi že brezžično komuniciranje, npr. v zaledju obalnih mest Pirana, Lucije, Izole in Kopra. Ustanavljajo t. i. telecentre ali telehiše, kjer se zbirajo vaščani, ki želijo dostop do interneta v povezavi z drugimi aktivnostmi, npr. v prekmurskem Kobilju po zgledih z Madžarskega. Najbolj dramatično pa je v kratkem času prišlo do povsem nepričakovane razširitve povezovanja prek mobilnih telefonov – tako glede na število uporabnikov kot glede na vsebino in prostorsko širjenje tega povezovanja.«

 

Sloviti Alvin Toffler je že pred leti pisal o tem, kako vse več zadev prehaja na dom; da je torej – za razliko od značilnosti industrijske dobe – sedaj pred nami krepitev doma ali, kot je on to poimenoval, »domocentričnost«. Ali se ta predvidevanja uresničujejo?

»Da in ne. S tem ko računalniki postajajo vse manjši, vse enostavnejši za uporabo in vse cenejši, je razumljivo, da postajajo tudi vse bolj razširjeni. Če so bili najprej prisotni predvsem pri službenem delu, so danes tudi doma, pa še tu se kaže težnja, da bi skoraj vsak član gospodinjstva imel svojega. Bolj ali manj vzporedno s tem pa se širijo tudi računalniška omrežja. Posebno pozornost se posveča mladim. ARNES (t. j. akademsko omrežje raziskovalcev) uresničuje svoj program ožičenja študentskih domov, tako da bi internet postal dostopen v vsaki sobi in še več, gre za – 'ožičenje do vsake študentske postelje'! Ker pa se širi tudi raba računalnikov in mobilnih telefonov, ki že dobivajo vlogo računalnika ter brezžična dostopnost do interneta, je treba Tofflerjeve napovedi nekoliko popraviti. Ne gre preprosto za to, da vse prehaja na dom; hkrati s to težnjo postaja vse bolj prepoznavna tudi težnja k – vsepovsodnosti (v angleščini so se prav sedaj razvnele razprave z oznako 'ubiquitous computing', kar lahko poslovenimo kot 'vsepovsodna raba računalnikov').«

 

Kako pa se ­– pri vsem tem – spreminjajo odnosi med člani družine?

»V sociološkem jeziku bi morali govoriti o vse večji individualizaciji, pri čemer je mišljeno, da se vse bolj uveljavlja njihova samostojnost in tudi različnost med njimi. Ne zadovoljujejo se več s tem, da bi vse zamejili na nekakšen najnižji skupni imenovalec. Še bolj nazorno pa je to prikazal Marko Kočevar v svoji karikaturi v Delu z naslovom 'V družinskem krogu'. Vsakdo lahko najde sebi primeren program na TV ali na računalniku; medsebojna komunikacija pa oslabi. Še več, gre tudi za težnjo k prostorski (iz)ločitvi, vsak sam se v svoji sobi povezuje z vsem svetom!«

 

Ko pa gre za računalniško podprto delo na daljavo oz. teledelo z doma, se pa verjetno okrepi tudi družinska povezanost?

»Res sta starša lahko več časa doma in lahko po potrebi kaj postorita za otroke. Vendar pa je res tudi to, da je zelo težko vzdrževati potrebno ločnico med delom, ki terja npr. veliko zbranost in osredotočenost, ter sproščenim druženjem in pomočjo, ki jo pogosto potrebujejo otroci. Po drugi strani pa je mogoče slabe posledice prostorske ločenosti med starši in otroci vsaj ublažiti spet prav z novimi možnostmi komuniciranja, npr. prek mobilnih telefonov; četudi niso skupaj, ampak vse bolj razpršeni v prostoru, vendarle ostajajo povezani.«

 

Kako pa bi ocenili vlogo novih načinov komuniciranja v izrednih okoliščinah, recimo ko je otrok odsoten zaradi bolezni?

»Kot značilen primer, ko so temu namenjali posebno pozornost, lahko navedem otroke v bolnišnični šoli. Pri tem so – seveda otroke primerne starosti – že oskrbeli tudi z računalniki in z njihovo pomočjo lahko tudi v bolnišnici nadaljujejo z izobraževanjem in vzdržujejo še druge stike s svojim domačim okoljem.

 

Drugi primer pa predstavljajo otroci naših diplomatov in poslovnežev, ki delujejo v raznih krajih po vsem svetu. Z elektronsko pošto in prek interneta lahko nadaljujejo z izobraževanjem, ki so ga začeli v Sloveniji, še zlasti pa se lahko učijo slovenskega jezika.«

 

Ali razširjanje rabe IKT in dostopnosti do informacij kaj spreminja razmerja v porazdelitvi družbene moči in glede vpliva na odločanje o javnih zadevah? Kdo pridobiva in kdo izgublja?

»Večja dostopnost informacijskih tokov zmanjšuje odvisnost in podrejenost posameznika v odnosu do oblasti. Birokratska togost in zaprtost se morata umikati in postajata izpostavljeni bolj prozornim postopkom ter vzvratnim vplivom. Nasploh se krepi moč posameznika, ki niti prostorsko ni več toliko vezan na ustanove. Celo mladoletniki postajajo bolj samostojni v vzpostavljanju komunikacij in druženju zunaj družinskega kroga. To pa hkrati že odpira nove nevarnosti, saj prek interneta tudi v dom posegajo tujci brez vednosti staršev.

 

Vse večja samostojnost posameznikov pa ni le pozitivna pridobitev, temveč tudi vse večja obremenitev in odgovornost, ki jo marsikdo ne zmore. Posameznik ne najde več nekdanje opore v svojem neposrednem okolju. Ob vsem tem se nam vendarle nakazuje demokratizacija odločanja, ki temelji na računalniško podprtem komuniciranju.«

 

Ali se to izraža tudi na spletnih straneh naših občin in države?

»Sprva je bilo videti več zagretosti za uvajanje 'elektronske demokracije', toda kmalu je bil opazen določen umik. Že opravljene analize pri nas (npr. Tanja Oblak, Mirko Vintar) in drugod so pokazale, da so se mestne oblasti kmalu soočale s prevelikim obsegom sporočil. Tudi slovenska vlada se je bolj osredotočila na predstavitve svojega dela ter svojih idej in predlogov, kot da bi se odzivala na vprašanja in odpirala prostor javnim razpravam. Skratka, zaustavlja se ob prehodu od enosmernega komuniciranja k večsmernemu oz. k 'interaktivnemu' delovanju. Kljub določenem razočaranju in čeprav gre za majhne spremembe, pa je bilo ugotovljeno, da se razdalja med politično elito in državljani zmanjšuje.«

 

Ali je ob takšnih kritičnih ugotovitvah raziskovalcev še smiselno pričakovati in si prizadevati, da bi na podlagi nove IKT okrepili vlogo in sodelovanje prebivalcev v urbanističnem in prostorskem planiranju?

»Navzlic splošni ugotovitvi (T. Oblak), da so politični akterji pri nas za zdaj veliko bolj naklonjeni samopredstavitvi in posredovanju informacij kot pa vzpostavljanju medsebojnih razmerij ter sodelovanja z državljani in s posebnimi interesnimi skupinami, prav udeležba prebivalcev v urejanju prostora ostaja in postaja utemeljena zahteva in perspektiva. Tu gre za več razlogov.

 

IKT, kot sem že nakazal, omogoča hitrejše, natančnejše in celovitejše zaznavanje sprememb v prostoru. Nereda v prostoru (črne gradnje ipd.) ne bo več mogoče opravičevati s tem, da ni zadostnega števila inšpektorjev. Že Google Earth vsakomur lahko razkrije skoraj vsako novogradnjo, ki jo prebivalci v okolici bodisi sprejemajo ali zavračajo. Imamo nove možnosti za vidno predstavljanje tako dejanskih razmer v prostoru (vizualizacija) kot načrtovanih sprememb, povečane možnosti za hitro in poceni izdelavo variantnih rešitev, hitro obveščanje in lažje organiziranje somišljenikov civilne družbe ali prizadetih zaradi določenega posega v prostor; večje možnosti za boljše informiranje in za zbližanje navidezno povsem izključujočih se interesov deležnikov, več primerjanja s podobnimi primeri od drugod, kar je dodatna osnova za hitrejše doseganje soglasja – vse to in še dosti več nam prinaša informatizacija. To pa je hkrati podlaga za krepitev vloge prebivalcev v urejanju prostora.«

 

Ali tudi virtualne predstavitve bivalnega in delovnega okolja, ki jih oblikujejo informatiki in se pojavljajo v računalniško posredovanem komuniciranju, vplivajo na dejansko ravnanje prebivalcev?

»Takšne predstavitve seveda lahko močno odstopajo od dejanskega stanja. Npr. samopredstavitve praviloma vključujejo določeno olepševanje, tako da jim raziskovalci, ali kdorkoli že, ne moremo kar na slepo zaupati. To je podobno kot v primerih, ko nekatera gradbena podjetja ali nekatere nepremičninske agencije podajajo različne predstavitve zgrajenih objektov v raznih medijih.

 

Toda bolj pomembno se zdi, da virtualne predstavitve prispevajo k obogatitvi naših predstav o tem, kaj nam vse nudi naše okolje, pogosto ne da bi se tega zavedali. Na vsaki posamezni postavki na sliki verjetno dobimo še dosti dodatnih informacij. Hkrati pa to pomeni, da se tudi na ta način posameznik hitreje orientira in lahko na ustvarjalni način kombinira ter obvladuje razpoložljive vire v svojem ožjem in širšem okolju.

 

Na to pa se navezuje še vrsta inovacij, ki zadevajo čitljivost (mestnega) naselja, kar se z vidika informacijske tehnologije danes obravnava kot pomoč, ki nam jo nudi v obliki različnih navigacijskih naprav, npr. v avtomobilih. Navigatorji nas v sicer nepregledni situaciji po najprimernejši poti vodijo do cilja, destinacije.«

 

Pričakovali bi, da bo nova tehnologija, ki že omogoča izredno natančnost pri snemanju in predstavljanju oseb in predmetov (npr. digitalni fotoaparati, ki nam nudijo slike z ločljivostjo 5 do 10 milijonov pikslov), odpravila potrebo, da si hodimo še naprej ogledovat originale v kraje, kjer se hranijo? Ali se to zares uresničuje?

»Tega ne bi mogel – vsaj ne v celoti – potrditi. Ljudje še zmeraj hodijo v muzeje in galerije, npr. več milijonov ljudi vsako leto v Louvre, v Pariz, da vidijo originalno sliko Mone Lize! Na sto tisoče in milijone strokovnjakov se vsako leto udeleži različnih strokovnih srečanj, konferenc in kongresov, tudi v krajih na povsem drugem koncu sveta.

 

Vse to bi terjalo še temeljitejšo proučitev. Glede srečevanja strokovnjakov pa je že jasno, da ravno najbolj zamotana vprašanja terjajo neposredno, medosebno komunikacijo, 'iz oči v oči' (face-to-face) med fizično prisotnimi udeleženci. In očitno so tudi v podjetjih in ustanovah, ki z ogromnimi sredstvi to finansirajo, prepričani, da je to potrebno.«

 

Kaj pa ob vsem tem pravi ekologija?

»Pravi, da tako kot se to odvija sedaj, preprosto ne bo šlo več naprej! Potovanja ljudi bo treba vse bolj omejevati, tako da nas bo tudi v tem pogledu reševalo predvsem elektronsko komuniciranje in naše delovanje v virtualnem prostoru.«

 

Posameznik torej danes ne vstopa več v svet le prek države in njenih diplomatov, kot je bilo včasih?

»Ne! Posamezniku nasproti je ves svet z vsemi možnostmi in nevarnostmi. Zmanjšuje pa se vloga vmesnih ravni oz. posrednikov. Knjigo lahko prek interneta ceneje in hitreje naročimo neposredno pri založbi ali pri Amazon.com; mogoče si jo enostavno natisnemo kot e-knjigo doma in plačamo s kartico.

 

Vse je videti kot enostavnejše, hitrejše, cenejše itd. Toda pod tem zornim kotom se zaostrujejo tudi novi problemi. Ob polarizaciji človeka posameznika in sveta kot celote se tudi na lokalni ravni pojavlja nova praznina. Praznijo se (stara) mestna jedra, zapirajo trgovine in druge lokale, za sedaj sicer bolj zaradi nakupovalnih središč v predmestjih. Toda v prihodnje lahko pričakujemo, da bo do tega vse bolj prihajalo zaradi vpliva interneta.

 

Smer reševanja – običajno jo označujejo z imenom revitalizacija (starih) mestnih jeder, ki je najbolj obetavna, pa spet lahko temelji predvsem na širjenju sproščenih ustvarjalnih aktivnosti, ki terjajo dialog med fizično prisotnimi udeleženci. Širjenje univerzitetnih aktivnosti pa je dober primer za to.«

 

Ob zaključku še vprašanje, ki nas usmerja k prežemanju dela, zabave in rekreacije. Ali bo večja razširjenost rabe IKT in z njo večja dostopnost informacij kaj vplivala na rabo in pomen počitniških hiš, ali t. i. sekundarnih domov?

»S tem načenjate zelo aktualno in nerazjasnjeno vprašanje. Po eni strani opažamo, da se zmanjšuje zanimanje za počitniške (vikend) hiše med mlajšimi, ki radi veliko potujejo in spoznavajo tuje kraje. Rajši kot da bi bili vezani na fiksno, eno in isto lokacijo, počitnikujejo enkrat na grških otokih, drugič v Španiji ipd. Že zgrajene in opremljene hiše in stanovanja pa ostajajo neizkoriščene.

 

Toda prisotna je tudi druga težnja, t. j. da si spet ravno ti mlajši – ki tudi težko pridejo do dragega stanovanja v mestu – v počitniških hišah uredijo svoje 'stalno bivališče'. Pri tem dostikrat računajo prav na teledelo na domu, kar pomeni, da se jim ni potrebno dnevno voziti 'v službo', pač pa bolj poredkoma; enkrat ali dvakrat na teden se lahko tudi na večje razdalje. V tem drugem smislu se bo zanimanje za počitniške hiše še povečevalo tako med domačimi kot med prišleki iz drugih držav, zlasti iz severne Evrope. Nenehoma nas presenečajo primeri, ki pričajo o tem, na kakšne razdalje se, ob vse cenejših letalskih prevozih in seveda ob večjem opiranju na elektronsko komuniciranje, že danes gibljejo 'vozači', npr. med Ajdovščino in Londonom, med Helsinki in otokom Unije, med Jeruzalemom in Filadelfijo v ZDA …

 

Ob vsem tem pa se lahko še enkrat povrneva k razmerju med informacijsko sfero in fizičnim, naravnim okoljem. Informatizacija ni le dopolnjevanje in bogatitev naravnih danosti, ampak se lahko pojavlja tudi kot njihovo razvrednotenje; lahko bi rekli da gre tudi za informacijsko onesnaževanje. Namesto, da bi doživljali pristni stik z naravo in pogled na morje, naletimo na reklamne plakate za McDonald's ipd.

 

Vse to so torej veliki izzivi, ki terjajo še temeljitejše pojasnjevanje, da bi se lahko usposabljali za učinkovitejše reševanje problemov v prihodnosti.«

 

Spoštovani profesor in dragi rojak, skleniva pogovor v upanju, da bova s tem prispevala tudi k boljšemu razumevanju časa, ki ga živimo. Najlepša hvala za vaše sodelovanje!