Ogrožene mlade družine

Izredna seja občinskega sveta v ponedeljek, 26. novembra 2007, me je spomnila na stvari, ki so skoraj potonile v pozabo. Stvari, ki se tičejo ogroženih vrst v občini Kranjska Gora in to smo mlade družine. Tudi sama se počutim tako, zato bom svojo zgodbo povedala naglas, brez anonimnosti in upam, da ostali ogroženi ne bodo tiho.

Moje ime je Branka, sem stara 29 let, mamica samohranilka s šoloobveznim otrokom in stalnim prebivališčem v občini že vse svoje življenje. Ogroženo sem se začela počutiti po ločitvi, ko sem ostala brez strehe nad glavo in sem se začasno zatekla nazaj k staršem, kasneje pa v podnajem z decembrom 2005. Kako mi je uspelo, je verjetno prvo vprašanje, ki se pojavi v glavah tistih, ki so bili kdaj v podobni situaciji. Za tiste, ki zadeve ne poznate, naj povem, da je skoraj nemogoče dobiti najemniško stanovanje v občini, predvsem pred zimsko sezono. Pa se mi vendar ni vse lepo izteklo. Da sem si najem, seveda brez pogodbe, sploh lahko privoščila pri teh cenah, sem delala dve službi. Eno v turizmu, drugo v gostinstvu. Dobila pa sem stanovanje, ki je bilo zakurjeno le dvakrat na dan za uro ali dve, ponavadi takrat, ko sem bila v eni ali drugi službi, da sem si luksuz lahko privoščila. Seveda subvencije nisem dobila nobene, ker so takšni in drugačni predpisi, kot ponavadi, neživljenjski. Pomagaj si sam in občina ti bo pomagala. In potem svizec zavije čokolado v folijo.

Naj povem, da sem se znašla. Danes imam lastno stanovanje v Kranjski Gori, vendar sem zaradi pomanjkanja neprofitnih stanovanj izgubila hišo, ki bi jo lahko obdržala, če bi imela za zamudne sodne postopke vsaj streho nad glavo. Skupaj s hišo pa sem izgubila tudi edino zazidljivo parcelo v občini, ostalo pa mi je za 20 let "pufov" in še nekaj kvadratov kmetijske površine, ki je bila del iste parcele. Za spremembo namembnosti je zaprosil že moj oče leta 1980, jaz znova leta 2004, da bi si sama postavila streho nad glavo, če stanovanj ni. Ampak verjetno bi bilo to možno le, če bi se preselila! Iz Ljubljane, na primer? Vsaj tako je videti, ker "tujci" lahko v občini dobijo vse. Vsi pa vemo, da se vse dobi le za denar. In zato, dragi svetniki koalicije z županom na čelu, ste dobili pod nos sum korupcije. In, da, po vasi se to govori. Upravičeno ali ne, ni moja stvar. Je pa moja stvar moje preživetje in želim si ostati v tej občini. In želim prispevati v turizem v občini, ker je to panoga, ki me veseli. Imam nekaj znanja, imam voljo in imam še čas. Poudarek je na še, kajti čas hitro mineva ...

Gospod župan. V enem izmed Zgornjesavcev sem prebrala, da pogrešate poslovno žilico pri krajanih Dovjega in Mojstrane. Moja kmetijska zemlja je otoček med stavbami na Dovjem. Pot, ki vodi na parcelo, je občinska in v zelo slabem stanju. Če pobrskate po predalih, boste verjetno našli prošnjo za ureditev te poti, prošnjo za spremembo namembnosti zemljišča tudi. Se vam ne zdi, da občanom manjka kaj drugega kot podjetna žilica? Mogoče možnost, da sploh začnejo razmišljati v to smer? Jaz razmišljam že dalj časa, že od časa, ko sem na Dovjem živela. Razmišljam o apartmajih, o penzionu, o povečanju nastanitvenih kapacitet v občini, o podjetništvu. Ali to pogrešate pri krajanih, ki imajo vse pogoje za to? Vse, razen osnovnih, ki so v rokah, o pardon, v predalih občine!

Na seji je bilo tudi omenjeno, da preveč kritiziramo, preveč gledamo nazaj, zato nočem niti slišati, česa se ni dalo in se ne da narediti. Želim izvedeti, kaj se da, kaj bo občina naredila za nas, ogroženo vrsto, mamice samohranilke, mlade družine, potencialne podjetnike z zavezanimi rokami. In nočem niti slišati, da imate tudi vi zavezane roke. Ker ste na položaju, za katerega ste bili izvoljeni, za nas, za naše preživetje, za našo blaginjo in je skrajni čas, da svoj izvoljeni položaj izkoristite, da vaše in naše roke odvežete! In to čim prej!

Branka Košir