Igra z znanostjo v veliki škatli igrač

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 17. december 2007 / 06:00

"Izkustvena središča" so promocija znanosti, učenja in zabave. Ta središča so med najbolje obiskanimi turističnimi destinacijami v svetu. Bi mesto Kranj premoglo kaj takega? Špela Šeme, arhitektka, doktorica znanosti.

V Ljubljani od leta 2000 deluje na stalnem naslovu Hiša eksperimentov. To ime je zaščitena blagovna znamka, vi pa kot najbolj ustrezen splošni izraz za to dejavnost navajate izkustveno središče (ang. science center). Mestna svetnica Nada Mihajlović je dala pobudo, da bi takšen center odprli v Kranju. Kaj menite o tem?

»Zagotovo je predlog uresničljiv, saj so izkustvena središča odprli že v manjših krajih po svetu, kot je Kranj. Treba pa je poudariti, da gre za velik projekt, ne samo iz ekonomskega vidika, ampak tudi iz vidika intelektualnih kapacitet (veliko je tudi prostovoljnega dela in srčnosti) ter politične volje. Videla sem že veliko takih središč po svetu in v nekaterih tudi delovala; od Mehike, Kostarike, Avstralije ... Povsod je bil zraven vsaj en ključni človek, ki je izgoreval za ta projekt. Globoko cenim fizika dr. Miha Kosa, ki je tako središče pod imenom Hiša eksperimentov postavil na noge v Ljubljani. Miha Kos je začel v eni osebi kot strokovnjak, menedžer, direktor, koordinator, promotor projekta in še kaj. Tudi sama sem nekaj časa sodelovala s to ustanovo.«

Kako delujejo izkustvena središča?

»To je okolje za neformalno učenje skozi igro, za nabiranje znanja, veščin in pozitivnega odnosa do znanosti. Izkustvena središča so prostori za odkrivanje, raziskovanje, za testiranje idej o naravnem svetu. So unikatni viri znanja in zabave za družine in šolske otroke, učitelje ... Bistvo je, da se obiskovalci seznanjajo z znanostjo na zabaven način, zato se tudi izogibam izrazu znanstvena središča, ki ima pridih resnosti, zahtevnosti. Vsi eksperimenti so interaktivni. V najbolj znanem izkustvenem središču na svetu, v Exploratoriju v San Franciscu, je več kot polovica obiskovalcev starih nad štirideset let. V tamkajšnji knjigi vtisov sem na primer prebrala, kako se je ena gospa bala elektrike, vse dokler ni v Exploratoriju praktično spoznala, kako deluje elektrika in tako je z užitkom že naslednji dan zamenjala žarnico. Na tem primeru, pa je to le drobiž, hočem povedati, kaj vse lahko taka središča naredijo za ljudi in razumevanje pojavov.«

Mislim, da je Nada Mihajlović v svojem predlogu mislila na vas kot vodjo takega izkustvenega središča v Kranju.

»Uradno me v to debato še nihče ni vabil, vem pa, da se omenja takšen projekt kot zanimiv za Kranj. Pravzaprav sem že v magistrski nalogi strnila znanje s tega področja in podala smernice za ustanovitev takšnega središča pri nas. Vedno sem bila radovedna in imam rada izzive. Za tak projekt pa potrebuje ekipa še veliko stopnjo avtonomije. V hipu, ko politika dobi v znanosti glavno besedo, stvari ponavadi ne gredo več v pravo smer. Zato pa je ključnega pomena kot eden izmed podpornih stebrov pri razvoju projektov, ki tako močno lahko vplivajo na razvoj neke skupnosti, oziroma celih generacij.«

Izkušnje ste nabirali v največjem izkustvenem centru, v Exploratoriju v San Franciscu. To je muzej znanosti, umetnosti in človeške percepcije.

»Približno pet let sem doživljala to neposredno izkušnjo. V Sloveniji sem pisala najprej magisterij, potem doktorat, imela sem status mlade raziskovalke. Zanimala so me izkustvena središča. Veliko časa sem preživela v tujini, ker pri nas takih središč ni bilo in se nisem imela od koga učiti. S takim središčem sem se prvič srečala v Brisbanu v Avstraliji; razprostira se na 5000 kvadratnih metrih in ima približno 170 eksperimentov. Za primerjavo: Hiša eksperimentov v Ljubljani ima 500 kvadratnih metrov in približno 40 eksperimentov. V Ljubljani bi imeli več eksperimentov, saj imajo veliko kreativnih idej, a so žal fizično omejeni.

V Exploratoriju sem bila približno tri leta. Prišla sem tja in potrkala na vrata, ne da bi koga poznala. Tedaj sem delala magisterij in želela sem se učiti od najboljšega na svetu. Povedala sem jim, da imam v Sloveniji štipendijo in da me zanima, kako bi se lahko vključila v njihov program. Ker smo se ujeli, očitno so cenili moje znanje, so me povabili k sodelovanju. Kmalu sem postala menedžerka na oddelku za prostovoljce. Tedaj je tam delovalo okoli dvesto prostovoljcev, ljudi, ki so prihajali iz fakultet, kot sta Stanford in Berkeley, ki so govorili po več svetovnih jezikov. Exploratorij ima tak sloves in res izjemno kreativno atmosfero, da smo bili sposobni tudi uglednega plastičnega kirurga pripraviti do tega, da je več mesecev delal v centru kot prostovoljec.«

Se vam zdi lokacija v stavbi ob Prešernovem gaju, v kateri je do nedavnega domovala ekonomska šola, ustrezna za tako središče?

»Če okolje le dopušča, je zaželeno povezovanje programa izkustvenega središča z naravno okolico in s tem večanje vpetosti stavbe in programa v prostor. Nekdanji tujki v obliki tovarn, praznih hal in stavb s spremembo namembnosti prispevajo k višji kvaliteti in varnosti področja, kjer se nahajajo. Takšne so izkušnje po svetu, na primer v Mexico Cityju so tak center postavili v opuščeni tovarni steklenic. Nekoč mrtve cone v mestih so polne veselja in dinamike, da ne govorimo o ustvarjeni priložnosti za plemenitenje kapitala s strani investitorjev in turistične promocije zaradi zanimivega novega programa v mestu!

Stavba nekdanje ekonomske šole se mi zdi primerna za to dejavnost. Ima velike, visoke prostore. V Mehiki so na primer naredili deževni gozd v več nadstropjih. Vsi ti centri naj bi namreč razlagali pojave, ki so tipični za naravno okolje, v katerega so umeščeni. Pri nas bi bile to na primer Alpe, erozija ... Pred stavbo na Komenskega ulici je tudi velik vrt, kar nekaj eksperimentov, na primer vodnih, bi lahko izvajali zunaj. Edini pomislek, ki ga imam tako na hitro, so ozke ulice okrog stavbe in slaba dostopnost. Tudi to bi se dalo rešiti s parkiranjem avtobusov z obiskovalci v bližini, na primer na avtobusni postaji ali na delu velikega vrta ob stavbi.

Izdelane so tudi študije, kako naj bi bilo izkustveno središče videti na zunaj - že od daleč naj bi signaliziral ključno besedo »igra«, ki se odraža v svetlih tonih, živih barvah, domiselnih arhitekturnih oblikah. S svojim že na zunaj vidnim sporočanjem zabavne vsebine te ustanove že vsebujejo ključni faktor za uspeh v sodobni družbi. Je kot neka igra z znanostjo v veliki škatli igrač.«

Pa ne bi bili dve takšni središči, v Ljubljani in Kranju, prehud zalogaj na tako kratki razdalji?

»Vem, da dr. Miha Kos zagovarja eno močno središče v državi. Po eni strani, predvsem iz ekonomskega vidika, se strinjam z njim, saj je Slovenija dežela s samo dvema milijonoma prebivalcev. Tako središče se samo od vstopnin ne more pokrivati, ampak mora pritegniti tudi občinski in državni denar, zasebne sponzorje, evropska sredstva ... Iz vidika širjenja znanosti pa se z dr. Mihom Kosom ne morem strinjati. Ko sem delala v Exploratoriju, ki je oče interaktivnih središč v svetu, smo skoraj vse znanje prosto dajali v imenu širjenja znanosti. Ta središča ne smejo biti zasebne oaze, kjer vsak zase drži spoznanja, do katerih je prišel, ampak se morajo ta spoznanja širiti. Sploh pri otrocih je popularno predstavljanje teh spoznanj skozi igro, v posebnem ambientu. V nekem skandinavskem središču imajo narejeno orjaško mravljišče, veliko je kot stavba Gorenjskega glasa. Otroci si pred vhodom oblečejo kombinezone v obliki mravlje in se odplazijo v mravljišče. Po celi stavbi so rovi. Otroci v mravljišču lahko prespijo, imajo rojstno dnevne zabave, hkrati pa se naučijo nekaj o življenju mravelj. Vam povem, noro!«

Kaj bi občina Kranj pridobila s takšnim središčem?

»Izkustvena središča so destinacijske atrakcije, to pomeni, da so mesta, v katerih delujejo, postala v veliki meri prepoznavna tudi po teh središčih. V svetovnih turističnih prospektih jih uvrščajo med prvih pet najpogosteje omenjanih destinacij v nekem mestu. Ekstremen primer nekega muzeja, ki sicer ni izkustveno središče, je muzej v Bilbau, saj pred njegovim odprtjem ime mesta ni bilo svetovno znano. Izkustvena središča so v porastu, v mednarodno združenje ASTC jih je povezanih okoli 400, samo v ZDA jih je baje okoli 1500.

Za odprtje takega središča je potrebna kritična masa strokovnjakov - entuziastov, ki bi se s tem projektom identificirali, premišljeno zastavljen in izpeljan projekt ter velika podpora mesta, ob rasti središča tudi države. Za strokovnjake sem prepričana, da jih imamo pri nas dovolj.«