Vlada pohlepa

Ob tretji obletnici Janševe vlade lahko zapišemo, da nam po eni strani še nikoli ni šlo tako dobro, na drugi pa smo priča doslej neslutenim pojavom. Tako brezsramne in javne demonstracije pohlepa, kot ga moramo gledati zdaj, v teh krajih še ni bilo. Hkrati pa ne(s)pokorjeni mediji in gospodarstvo, ki se izmika vladnemu nadzoru, pričajo, da postajamo normalna demokratična družba ...

Iz zgodovine slovenskega narodnoosvobodilnega boja 1941-45 so poznani in izpričani primeri, ko so partizani usmrtili svojega soborca že zato, ker je ukradel kos kruha ali nekaj krompirjev. To so sicer storili le v primerih, če je ukradel svojim tovarišem ali ljudem, ki so partizane podpirali. Ko pa so očitnim ali le domnevnim nasprotnikom revolucije partizani praznili cele hleve, je veljalo povsem drugačno, »razredno pravo«; te je bilo tako ali tako treba uničiti. Pa mi ne gre za to, kar je bilo, temveč za primerjavo. Že odkar imamo svojo državo, kapitalizem, demokracijo in duhovno svobodo, torej poldrugo desetletje, mirno gledamo, kako nekateri »prihvatizirajo« cele tovarne in druga podjetja, a je vse legalno, v marsikaterih očeh veljajo celo za junake. Kaj se nam je zgodilo – so se časi res tako spremenili in mi z njimi? Vladajo v tej deželi zakonitost in demokratično izvoljena vlada? O tem ni dvoma. A zdi se, da je zakoniti pohlep še večji in da vlada prav ta …

Pod Demosom je šlo za velike reči. A že takrat so se nekateri pripravljali, da planejo po tistem, kar je ostalo od t. i. družbene lastnine, ki naj bi bila od nas vseh. In pod dolgo vladavino LDS so to tudi storili, obogatili so najprej tisti iz »kontinuitete«. Ko se je pred tremi leti oblast zamenjala in jo je prevzela vlada Janeza Janše, pa so dobili priložnost še pohlepneži z desnega brega naše narodne reke s Cerkvijo na čelu. Ko je predsednik vlade nedavno sprevidel, da gre vse skupaj predaleč, je bilo že malo pozno. Zakoni naj bi v prihodnje preprečevali, da vodilni kupijo podjetja s posojili, za katere pa ne zastavijo svojega premoženja, ampak vrednostne papirje podjetja, ki ga kupujejo. In ko bo treba posojila vrniti, jih ne bodo tisti, ki so jih najeli, ampak na ta način kupljenega podjetja iz svojega dobička. Neverjetno, toda resnično!

Tak način naj bi bil onemogočen od zdaj naprej, za nazaj pa zakoni v demokraciji ne smejo veljati. Kar je, je, kdor je legalno kradel, mu nakradeno pripada. Za to mu ne bodo sodili, kaj šele, da bi ga kdo postavil pred zid in ustrelil. Smo pravna država v EU in ne kako komunistično ali mohamedansko občestvo, v kakršnem človeka ustrelijo ali mu odsekajo roko, že če ukrade kos kruha. Kdo pa danes še krade kruh, v časih, ko ta kljub podražitvam in inflaciji leži v kantah za smeti! V duhu našega časa je, da se polastiš cele družbe, če si na pravem položaju in tega zmožen. Če nisi, pa bodi tiho, delaj in plačuj davke!

Zdi se, da tudi za to vlado velja tisti znameniti »scenarij«, ki ga je že jeseni 2000 »razkril« dr. Peter Jambrek. Rekel je: »Po politični teoriji so izvori moči vsaj trije. Eno so glasovi volivcev, ki jih prešteješ, drugo je medijska in tretja finančna moč. Finančna moč se prevaja v medijsko, medijska se prevaja v število glasov in vse skupaj je zelo naravno povezano.« In ko je ponovil to splošno znano trditev, se je vprašal: »Ali obstaja neki finančno-korporacijski sistem, ki bi lahko iz lastnih interesov pomagal vzpostaviti to ali ono novo opcijo?« In brž odgovoril: »Ko našteješ 12 ali 15 imen podjetij – Laško, Union, Gorenje, Mercator, Luka Koper, Krka, Lek, Ljubljanska banka, Telekom, Triglav, Petrol, Istrabenz … - se pokaže, da gre za sistem, ki ima dovolj akumulacije, da na noge postavi katerokoli novo opcijo … Vlado si kupi s tem, da kupi stranke in da kupi medije.«

Ko je Jambrek to govoril (v intervjuju za Sobotno prilogo Dela, oktobra 2000), je seveda mislil še na Kučanov rdeči poslovni imperij, ki naj bi funkcioniral prav na ta način. Zdaj se ta »zelo naravni« scenarij dogaja Janševi vladi, a ne čisto tako kot si je Jambrek zamislil. Sedanja koalicija je zmagala na volitvah, kljub temu da ni imela niti finančne niti medijske moči. Zmagala je zato, ker je imel dobršen del volivcev povampirjene LDS že čez glavo. Ko je tedanja opozicija prišla na oblast, pa je najprej prevzela nadzor v velikih (para)državnih družbah in nato z njimi kupila še nekatere medije. A kot kaže po treh letih, se ji je pri tem nekoliko zalomilo. Državi se je zgodila civilna družba, v gospodarstvu pa je zasebni pohlep močnejši od državne kontrole.

Ko pravim civilna družba, ne mislim le na vso množico posameznikov in organizacij, ki jo tvorijo, ampak predvsem na najmočnejši dve, na Cerkev in na medije. Mediji so sicer prav tako gospodarske družbe, delajo pa jih novinarji in uredniki in ti so ljudje posebne sorte. Eni pravijo, da smo še iz prejšnjih časov in nas bi bilo treba zamenjati ali vsaj oprati. A zdi, se da pri onih, ki bi nas menjali, ni prav veliko teh, ki bi nas pri tem zahtevnem in nikdar preplačanem delu zamenjali. Pranje možganov je vrh tega zahteva totalitarnih družb in ne demokracij. In ne nazadnje: kljub nasprotjem imajo vlada in ti zoprni mediji v tem trenutku tudi vsaj eno skupno nalogo, ki pa jo morajo izpolniti vsak po svoje: da s sredstvi pravne države in glasnosti obrzdajo vladavino pohlepa!