Sedmica: Zamujena priložnost

Brdo pri Kranju, sreda, 12. decembra 2007: slovenski obrambni minister Karel Erjavec prevzame (vidno ponosen) od portugalskega kolega Nuna Severiana Teixeira štafetno palico, s katero bo v prvi polovici prihodnjega leta "poveljeval" združeni vojaški sili Evrope. Zdaj gre torej zares.

Kar se mene tiče, verjamem, da bo Slovenija vsaj na operativni ravni in z evropskega zornega kot svojo zgodovinsko vlogo odigrala prvovrstno, da ne rečem briljantno in da rezervni scenariji pri tem projektu ne bodo uporabljeni, s čimer se bomo lahko na mednarodnem političnem prizorišču ponašali še najmanj prihodnjih petdeset let. Drugo je, kaj in koliko bo Slovenija od predsedovanja sposobna ožeti za svojo povsem »osebno« korist. Pri tem imam v prvi vrsti v mislih našo promocijo pred evropsko in širšo svetovno javnostjo; pričakovanje, da nas mednarodna javnost v prihodnje ne bo več štulila v družbo nekdanjih sovjetskih republik ali nas zamenjevala s Slovaško, je vsekakor realno. Glede na pretekle izkušnje, pa je žal enako realna možnost, da nam zgodovinska priložnost spolzi med prsti (priložnost zamujena pa se, kot nas uči ljudska modrost, ne vrne nobena).

Ena od zamujenih priložnosti je, denimo, celostna grafična podoba našega predsedovanja Evropski zvezi avtorja Roberta Kuharja, sicer profesor likovne pedagogike, ki jo je zunanji minister Dimitrij Rupel strnil v komentarju: »Mislim, da nas bodo prepoznali, glede umetnosti pa ne bi sodil.«

V nasprotju z našim zunanjim ministrom resno dvomim, da bomo zaradi Kuharjeve simbolne izraznosti v evropski javnosti bolj prepoznavni. Zelo mogoče pa je, da bo evropska javnost zaradi podobnosti s simbolom evropskega nogometnega prvenstva 2008 zmedena in, na primer, ne bo vedela, ali je Slovenija sestavni del Avstrije ali Švice. Da bi Avstrijo ali Švico (kjer bo prihodnje leto evropsko nogometno prvenstvo potekalo) zamenjali s Slovenijo, je namreč manj verjetno oziroma je neverjetno.

Tako kot zunanji minister Dimitrij Rupel se niti sama ne bi spuščala v umetniško vrednost znaka slovenskega predsedovanja EZ, z veliko težavo pa na mah, se pravi, na prvi pogled v njem prepoznam hrastov list. Še več časa kot za prepoznavnost vsebine potrebujem za dešifriranje simbolike hrastovega lista, ki naj bi (po uradni politični razlagi) simboliziral »trdnost, vztrajnost in neuničljiv karakter Slovencev, naroda, ki je miren pod pritiski in razumen v sprejemanju svojih odločitev, po drugi strani pa je simbol predsedovanja kombinacija petih elementov: ognja, zemlje, zraka, vode in etra«. Larifari. Zmagoviti znak me niti v sanjah ne spominja na razpisne pogoje, recimo, na to, da prikaže Slovenijo kot mlado, demokratično, urejeno in bla bla bla evropsko državo ali, recimo, v prihodnost zazrto interpretacijo slovenske kulturno zgodovinske dediščine in tri pikice.

Belina kot prazen prostor, ki po uradni razlagi simbolizirala zrak, je za moje miselno polje nedojemljiva abstrakcija, jedro nagrajenega znaka, v katerem pri najboljši volji ne prepoznam nič boljšega kot hobotnico na žabjih krakih, pa cinizem, ki govori sam zase in kvečjemu simbolizira destruktiven značaj slovenske politične prakse.