Prijatelja za vedno

Besedilo: Mali Brat, Fotomontaža: Ju Wan
Kategorija: Humor / petek, 14. december 2007 / 06:00

Dušan Krajnik in Igor Draksler, ki se bosta v nedeljo med 1100 volivci še enkrat potegovala za županske glasove, v javnosti delujeta kot nasprotnika, v resnici pa sta prijatelja za vedno.

Srečali smo ju v četrtek na večer pred lovsko kočo sred Sorškega polja, kako sta gledala v zvezde. Slišali smo, da sta se v zadnjem času menda redno srečevala, naša draga moška z loškega doma, Igor Draksler in Dušan Krajnik. Mali brat sem bil, kot vedno zadolžen za najbolj zahtevne naloge, poslan v poizvedbo, mar gre le za govorice ali prijateljstvo med njima le ni naključno. V javnosti namreč možakarja dajeta vtis, da sta na smrt skregana.

Ljudski glas pravi, če bi bila živinorejca, bi jima na veliko crkavale krave, ena za drugo. Najprej Krajniku Godešca, pa Lokalka, pa uvoženi Liska in Šeka, pol pa še Drakslerju Polanka, Vodenka in Bralka, v njegovi štali na Partizanski pa še Nakupovalka. Cel kravji pogreb, bi rekel. Oba se še kar poganjata za županski stolček, ki ga je pred letom Igor še enkrat zasedel po gradbeno (zabetoniral se je nanj že pred trinajstimi leti), Dušan pa prisega na naravne materiale, s tako lepo besedo pravnikov. Pravniki imajo pa res izbran jezik, ja. Nič, v nedeljo bomo videli, kaj se bo zgodilo. Po podatkih, ki sem jih izbrskal, kaže, da ne bo iz vsega skupaj nič, ampak se bo le nadaljevalo eno dolgo veliko prijateljstvo.

Traški graben

Spoznala sta se v traškem grabnu, podobnih let (ne bomo napisali, koliko je kdo star, da ne bi bilo kakšnih namigovanj, da vplivamo na volilni izid, še posebej če bo kdo tele vrstice bral v soboto ali nedeljo, ko je volilni molk). To so bili veseli časi, fanta sta bila mlada razgrajača eden z Godešča, drugi s Trate, pa sta se srečevala tam pri grabnu, kjer je včasih bilo še dovolj vode, ne samo za graben in obe vasi, ampak tudi za cel loški vodovod. Tega se še posebej z grenkobo spominja Igor. Povprašali smo mulce in smrklje njunih let, ki so v tistem času skakali po grabnu gor in dol, se tunkali v blatno vodo in ob večerih v žerjavici pekli krompir in si zvečer ob gledanju v zvezde domišljali, kaj bodo postali, ko bodo veliki. Menda sta bila Igor In Dušan neločljiva, vse sta počela skupaj, saj veste, prvi skok v traški graben, prvo rabutanje koruze, prve izrečene kletvice, prvi štamperle, celo prvi goli ženski joški od…, ah pustimo stat, čigave so ble. Je pa tista še zmerej fest baba, vam rečem. Vse sta si delila, pomaranče, banane, lubenice, kostanj, tudi lopato, eden je vzel štil, drugi šaflo, menda tudi prenosni telefon, saj je eden imel baterijo in SIM kartico, drugi pa ohišje (no ta trditev mi je nekoliko tuja, saj pred tridesetimi in več leti še ni bilo mobitelov) … Strinjala sta se tudi v tem, kaj bosta postala, ko bosta velika. Oba sta namreč rekla, da bosta župana v Škofji Loki. Otroška naivnost jima še ni dala znanja, da je župan ponavadi eden … Ko sta v odraslih letih to ugotovila, je bilo prepozno. Prišlo je do spora in postala sta si kot pes in mačka. Kokršpanjel in siamska mačka. Ampak … Mi smo ugotovili drugače.

Pri lovski koči

Izvedeli smo in se prepričali tudi na lastne oči, da se fanta res sestajata pri lovski koči na Sorškem polju. Vse od lanskih volitev sta preprosto nerazdružljiva. Menda, tako smo jih zalotili tudi mi, se dobivata ob nedeljah, ko so njuni domači Spet doma, tako da ju noben ne pogreša. Na skrivaj utečeta skozi zadnja vrata, se dobita pri traškem grabnu, potem pa se zapeljeta do koče. Enkrat pelje eden, drugič drugi. Med prijatelji mora biti igra vedno fer. Tokrat sta zaradi nedeljskih volitev v koči modrovala že v četrtek. Tole smo slišali.

Dušan: »Dobro se greva s temi ponovljenimi volitvami. Ljudje vsaj govorijo o naju.«

Igor: »Ah, stari, ne vem, če tole vse skupaj ni že mal kičast. Od mene so tudi prej dosti govoril. Ker še ni obvoznice, pa kadar je zmanjkalo vode. Pa uni partizanarji s partizanske, ki nočejo tavel'kega Merkatorja al pa Tuša, saj men je useen, kaj je.«

Dušan: »Na, potegn mal, nekam ne gre ti danes.«

Igor: »Ka pa vem, jutr izide Ločanka, pa sem mal nervozen. Saj veš slaba glava pa pjača pa ne gresta skup.«

Dušan: »Nč, ga bom pa sam. Z Godešča je …«

Igor: »Če ni s Trate?«

Dušan: »A pej no pej. Tale je godešk'.«

Igor: »Dej sem. Gluk, gluk, gluk… Jeb… piiiii, je močen. Tale je s Trate. Kmečk …«

Dušan: »Kaki kmečk', to je obrtnišk' z Goreš'ča …«

In sta se prepirala. A se nista do konca sprla, bog ne daj celo stepla. Ko sta popila celotno vsebino steklenice, sta pogledala v zvezde in ugotovila, da tudi zvezde ne kažejo več tako, kot so včasih. Dušan je sicer videl kakšno več na svoj in kakšno manj na prijateljev račun, Igor kakšno manj na kolegov in več na svojega. Oba sta računala, da bo kakšna zvezda z nasprotnikovega seznama padla dol …

Dušan: »Mater, sem nabasan, a greva dam'.«

Igor: »Pe, pejva. Dost mava. Pejva peš, sej je na trat tko skoz zelena na semaforju, na bova mogla zgrešit.«

Dušan je še zaklenil kočo in fanta sta se počasi odpravila proti domu. Kot vedno sta tudi tokrat, čeprav zavoljo popitega šnopca malo nerazlično, prepevala znani duet Prijatelja za vedno. Ja, tistega od Helene in Naceta.