Sedmica: Novinarski udar

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / nedelja, 9. december 2007 / 06:00

Sredi septembra sta Blaž Zgaga in Matej Šurc napisala Peticijo zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje.

Peticijo, naslovljeno na mednarodno politično in medijsko javnost, je podpisalo več kot štiristo slovenskih novinarjev. Podpisniki peticije so svetu med drugim sporočili: »Po volitvah 2004 je začela desnosredinska vlada trgovati z državnimi deleži v večjih slovenskih podjetjih, ki so bila solastniki medijev. S spremembami kapitalske sestave je omogočila zamenjavo večine predsednikov uprav, članov nadzornih svetov in urednikov večine osrednjih slovenskih medijev. S tem je v njih vzpostavila neformalno in vplivno piramido odločanja. Novi direktorji in uredniki ne spoštujejo novinarske avtonomije in cenzurirajo novinarske vsebine, ki so kritične do oblasti. … Prvega januarja 2008 bo Slovenija prevzela predsedovanje Evropski uniji. Kakšno bo sporočilo državljanom Evropske unije, če ji predseduje država, v kateri so pritiski na novinarje vse bolj samoumevni in v kateri se krepi avtoritarni način vladanja na račun demokracije in medijske svobode? Predsedovanje take države utegne biti skrb vzbujajoč znak za sedanjost, še bolj pa za prihodnost Evropske unije.« Peticije nikakor nisem podpisala.

Iz navedenega je mogoče sklepati najmanj dvoje. Prvič, do leta 2004, ko je bila na oblasti levica, je bila Slovenija ideal novinarske svobode in demokracije. Drugič, aktualna slovenska oblast, za katero je značilen avtoritarizem, ogroža demokratično tradicijo evropskega političnega prostora. Te in podobne (posredne) trditve podpisnikov peticije so popoln absurd, ki diši po obrekovanju najbolj zagrizene vaške tercijalke. Pri tem je slednji mogoče šteti v dobro dejstvo, da njeno obrekovanje praviloma ne seže čez domači plot.

Čeprav nisem svojih tozadevnih novinarskih izkušenj nikdar nameravala povedati v javnosti, so se po septembrskem »novinarskem udaru« razmere tako zaostrile, da bom vendar navedla izkušnjo z novinarsko lustracijo. Svoj prvi novinarski prispevek sem objavila v enem od slovenskih dnevnikov, ki je bil izrazito levo usmerjen in je kmalu po ustanovitvi propadel. Nekaj časa so stvari tekle nekonfliktno, nekega dne pa me je k sebi poklical takratni glavni in odgovorni urednik in mi brez sramu oziroma strahu dobesedno ukazal: »Marjeta, ali boste pisali tako, kot je treba, ali takoj odidite.« Izbrala sem drugo možnost in odšla. Nikamor drugam kot na cesto. (S tem hočem povedati, da sem ostala brez dela.) Če verjamete ali ne, ampak urednik, ki mi je pred ne tako davnimi leti, vsekakor pa po slovenski osamosvojitvi pokazal vrata časopisne hiše, je podpisal Peticijo zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje.

Naslednji primer. Enemu od slovenskih dnevnikov sem leto pred »katastrofo« ponudila članek o hranilno kreditni službi Sicura, v katerem sem varčevalce opozorila, naj s Sicuro nikar ne sklepajo poslov. Zaradi gospodarskega interesa časopisne hiše članek takrat v omenjenem dnevniku ni bil objavljen, čeprav bi rešil marsikaterega vlagatelja. Urednik, ki je objavo takrat preprečil, zdaj na hrvaški državni televiziji obrekuje aktualno slovensko vlado, češ da krati pravice novinarjev in javnosti.

Verjamem, da nadaljnji komentar ni potreben.

Pripis: Ta prispevek ni namenjen mednarodni politični javnosti in tujim novinarskim kolegom, pač pa zainteresirani domači javnosti.