Saj bo še vse dobro

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Nedelja, 10. junija

Na Rožniku poznam vsako pasjo stezico. Zadnjih petnajst let, ko je bila del moje družine tudi psička Mis, je bilo namreč to priljubljeno sprehajališče Ljubljančanov del mojega vsakdana. Odkar Mis ni več (pred tremi leti smo jo dali zaradi raka uspavati, kar me je čustveno zelo prizadelo), sem sprehode po Rožniku povsem opustila. Po sili razmer sem ga zdaj znova »odkrila«.

Popoldan greva z Andrejem čez Rožnik peš v Koseze, kjer živi moja mami. Po kosilu prideta na kavo soseda. Gospod se vede kavalirsko, Minka, njegova žena, pa med pogovorom z mano le s težavo zadržuje solze. Česar ji sploh ne zamerim. Je pa res, da mi gredo pošteno na živce tisti, ki me tolažijo, češ ne obupaj, saj bo še vse dobro. Na živce mi gredo bodisi zato, ker kratko malo ne verjamejo, ko pravim, da me ni diagnoze niti malo strah bodisi zato, ker besedno zvezo »saj bo še vse dobro« izgovorijo zaradi lepšega, tja v tri krasne. Kar se mene tiče, gredo lahko s svojimi predsodki v tri krasne tako eni kot drugi. Hvala Bogu, je na splošno tako, da me tolažijo znanci, moji najbližji, med katere štejem tudi prijatelje, pa mi zaupajo in z mano vred verjamejo, da je diagnoza, ki so mi jo na Golniku postavili, le moja življenjska preizkušnja, ki jo bom bolj ali manj z lahkoto, vsekakor pa z veliko volje in optimizma premagala.

Tudi nazaj domov, v Center Ljubljane, greva z Andrejem peš. Se razume, čez Rožnik. Doma z veseljem (nekoliko pa tudi z olajšanjem) ugotovim, da me tako rekoč celodnevna hoja niti malo ne utrudi, da imam v sebi dovolj energije, ki mi bo v prihajajočih tednih in mesecih zagotovo prišla hudimano prav.

Zvečer spet vzamem v roke Igro življenja in berem: »Resnična ljubezen je nesebična in ne pozna strahu. Izliva se na predmet svoje naklonjenosti, ne da bi pričakovala povračilo. Njena sreča je sreča dajanja. Ljubezen je uresničenje Boga, zato je najmočnejša privlačna sila v vesolju. Čista, nesebična ljubezen pritegne, kar je njenega; ni ji treba prositi ali iskati. Le redko kdo ima jasne predstave o resnični ljubezni. Človek je v svojih čustvih sebičen, zatiralski ali pa prestrašen, zato izgubi predmet svoje ljubezni. Ljubosumje je najhujši sovražnik ljubezni, saj domišljija podivja, ko vidi, da je ljubljeni naklonjen tudi drugim ljudem. Če ti strahovi niso pravočasno premagani, se gotovo uresničijo. /…/ Vse bolezni in nesreče izvirajo iz neupoštevanja zakona ljubezni. Bumerang sovraštva, maščevalnosti in nezadovoljstva se vrne k tistemu, ki ga je vrgel obtežen z boleznijo in z žalostjo. Kaže, da je ljubezen že domala izgubljena umetnost. Človek, ki pozna duhovni zakon, ve, da jo je treba vnovič vzgojiti, saj je človek brez ljubezni kot razglašeno glasbilo.«

Sebično ali ne, ko berem o ljubezni, svojih misli ne usmerim na svoje bližnje, ki jih imam neizmerno rada, pač pa na samo sebe, na svoje življenje, ki ga prav tako neizmerno ljubim. (Se nadaljuje.)