Dragi Miklavž

Ali boš prišel letos? Slišala sem, da imaš dovolj naše razvajenosti.

Da sta se z dedkom Mrazom pogovarjala, da bi naredila kakšno leto ali stoletje premora, da bi vajin prihod spet dobil pravi pomen. Meni se zdi to dobra ideja. Edino otroci bi bili razočarani. Pa ne vsi. Tisti, ki vaju zares čakajo in se veselijo skromnih daril. Mogoče bi malce razmislila o vajini ideji prav zaradi njih. Zaradi drugih ni treba. Imamo dovolj in še preveč. Tisti, ki nimajo, pa ne vpijejo tega naglas, ker jih je sram. Pustita torej razvajence in dajta tistim, ki nimajo. Bosta že ugotovila razlike. Lahko pogledata v omare, če se bahajo z blagovnimi znamkami. Danes namreč velja, da ni reven tisti, ki nima obleke, ampak oni, ki nima določene blagovne znamke. Iz nas dela tekstilna industrija pajace in prav dobro jim gre. Naše omare so odraz duha, ki bolan kliče po »še in še«. Tudi pogled v hladilnik vama bo razkril, kdo potrebuje vajina darila. Še bolj pa vama bo v pomoč smetnjak. Ne jokajta, če bosta v njem našla kruh in sadje, ki ga razvajenci nismo pojedli. In ne bodita začudena, ko bosta na drugi strani ulice videla ljudi, ki kruha ne morejo kupiti. Meja je postala hudo tanka. Danes imaš, jutri nimaš. Preživeli bodo le najmočnejši, najbolj prilagodljivi, najbolj iznajdljivi, najboljši. Zato vesta, vzgajamo prav takšne otroke. Obsedeni od želje po najboljšem, jim dajemo samo najboljše in še v tisto pogosto dvomimo, če je res najboljše. Nekega dne bomo vsi izgubljeni v tem najboljšem svetu in nam bo žal za dnevi, ki smo jih zapravljali. Namesto da bi se igrali, smejali, skupaj delali majhne, vsakdanje stvari. Če bosta vseeno prišla, nam prinesita veliko sebe. Sedita in nam povejta zgodbo o tem, kako je neka mala deklica čuvala svojo punčko. Šivala ji je prevelike oblekice z enim gumbom in jo vozila naokrog na kolesu. Ni je pustila ležati na tleh. Ko ji je v radostni igri odstrigla vse lase, je jokala tri dni. In potem jo je imela še rajši. Kajti bila je edina in ne ena izmed mnogih.