Dober kruh naredita roka in kmečka peč

Besedilo: Urša Peternel
nedelja, 2. december 2007 / 06:00

Jerca Oman iz Rateč kruh peče že 45 let. Pred kratkim je zanj prejela bronasto priznanje na avstrijskem Koroškem.

»Vzamem tri kilograme ržene moke, dva kilograma bele, kvas, sol in vodo. Vse skupaj dam v veliko skledo in potem vsaj pol ure močno gnetem z rokami. Vsaj za eno uro dam vzhajat, potem še enkrat potlačim z rokami in spet dam vzhajat. Potem naredim deset hlebcev in jih dam v peharje, kjer še enkrat vzhajajo. V kmečki peči pečem tričetrt ure, če je peč zelo vroča, sicer pa dobro uro,« pripoveduje Jerca Oman iz Rateč, ena redkih domačink, ki še vedno pečejo domač kruh, in to v pravi krušni peči. Pravi, da recept ni nobena skrivnost, kajti niso sestavine tiste, ki naredijo dober kruh. »Najbolj pomembna je kmečka peč!« je prepričana gospa Jerca. »Pa tudi to je res, da ima vsaka roka nekaj svojega, čeprav je isti recept.« Moko zadnja leta kupi v trgovini ali v mlinu. Dolga leta je njen danes že pokojni mož mlel in sejal rž in pšenico, ki so ju pridelali sami.

.

In pred koliko leti je spekla svoj prvi kruh? »Prav sama sem ga začela peči, ko sem bila stara okrog trideset let, ko mi je umrla tašča. Kruh smo ponavadi pekli, ko smo bili v senožetih, ko smo pobirali krompir ali delali razna druga dela. Ko smo delali v senožetih, sem vstajala ob štirih zjutraj in zakurila v peči, tako da sem ob desetih že nesla svež kruh in južino v senožet … Pa hruševo vodo smo pili zraven …,« se spominja danes 75-letna sogovornica. Domač kruh so včasih zamesili le enkrat na teden, saj je v kleti zdržal po več dni. Danes ga gospa Jerca zamesi le še nekajkrat na leto, bolj pogosto speče štrudelj in potico (najraje pehtranovo), njena posebnost so tudi hrepovci (krhki flancati) in kocovi krapi (iz suhih hrušk), ki so značilnost Rateč in okolice. Je pa tudi prava mojstrica sušenja mesa, saj od konca novembra v njeni črni kuhinji ves čas diši po slastnih klobasah, salamah …

In komu bo predala umetnost peke kruha? Pravi, da najverjetneje vnuku Tomažu, ki je kuhar in ki ga peka tudi zanima. Tako se bo družinska tradicija ohranila. Morda pa se v generaciji bodočih pravnukinj (dva pravnuka gospa Jerca že ima) ohrani tudi tradicija imena Jerca, ki sta ga nosili že njena babica in mama?