Vse je le igra

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Sobota, 9. junija

Zaspim z Učbenikom življenja v roki in v varnem Andrejevem objemu. Življenje je resnično lepo.

Nedelja, 10. junija

Po priporočilu (pogojno rečeno) poznavalcev alternativnega načina razmišljanja in dojemanja življenja, naj bi diagnozo, ki so mi jo postavili na Golniku, razumsko povsem odmislila. V primerjavi s temi poznavalci sem, očitno, na nižji razumski stopnji, saj mi spomina ne uspe prelisičiti in se vsako jutro hočeš nočeš zbudim z rakom v glavi (beri, v mislih). Po drugi strani stojijo v moji glavi stvari tako, da o raku v sebi ne razmišljam kot o bolezni, pač pa kot o svoji življenjski preizkušnji (kar sem sicer že večkrat omenila) in je, potemtakem, menda logično, da tako rekoč noč in dan razmišljam o tem, kako bom to svojo življenjsko preizkušnjo prestala, preživela ali, če hočete, odigrala. Verjamem namreč, da je vse na tem svetu le igra (kar sem prav tako že večkrat omenila). Se pravi, tako imenovanega raka v sebi ne dojemam kot bolezen, še najmanj, smrtonosno, ampak kot del svojega življenja in pri tej svoji filozofiji nameravam ostati tudi v prihodnje; zanikanje »bolezni« bi pri mojem načinu razmišljanja v resnici pomenilo, da sem do svojega življenja brezbrižna. Kar, se razume, nisem, je pa res, da nisem svojega življenja še nikdar jemala tako lahkotno in brezskrbno, kot ga zdaj.

Nasprotno in začuda, sem od svojega rojstnega dne povsem brezbrižna do cigaret. Zaradi mene cigarete so ali niso; počutim se, kot da nisem bila od njih nikdar odvisna, v resnici pa sem jih imela zadnjih petintrideset let vedno na zalogi.

Po obveznem jutranjem soku in sprehodu po Rožniku, se zabubim v knjigo Igra življenja in kako jo igrati, avtorice Florence Scovell Shinn. Berem: »Večina ljudi misli, da je življenje bitka. Toda, življenje ni bitka, ampak je igra. Vendar je to igra, ki je brez poznavanja božjega zakona ne moremo uspešno igrati. Stara in Nova zaveza podajata pravila igre čudovito jasno. Jezus Kristus nas je učil velike igre dajanja in sprejemanja. Kar seješ, to žanješ. /…/ To pomeni, da se vse, kar si človek zamisli, prej ali slej udejanji. /…/ Tako vidimo, da je za uspešnost v igri življenja nujno vzgajati sposobnosti predstave. Človek, ki svoje predstavne sposobnosti izuri tako, da si vedno zamisli samo dobro, prinese v svoje življenje vse pravične želje svojega srca – zdravje, bogastvo, ljubezen, prijatelje, popolno uresničenje sebe in najvišje ideale« in tako naprej. Kot kaže se bo treba marsičesa na novo naučiti. Sicer pa imam danes god. Zanimivo. Odkar sem pred triintridesetimi leti zletela iz gnezda svojih staršev, sem na ta življenjski praznik prvič sama od sebe pomislila. (Se nadaljuje.)