Računalnik in jaz: Debeli in tanki računalniki

Računalnik nam omogoča celo vrsto stvari. Pa na nekatere sploh ne upamo pomisliti, spet drugih se bojimo, za nekatere sploh ne vemo, da obstajajo, v večini pa jih ne znamo uporabiti.

Največ uporabnikov uporablja računalnik kot malo bolj zmogljiv pisalni stroj. Nanj pišejo dokumente, jih oblikujejo in natisnejo, kaj dosti več pa že ne. Veliko je tudi uporabnikov, ki se poslužujejo še elektronske pošte in interneta, pri tem pa se običajno zgodba tudi konča. Pred nami stoji vrhunski športni avto, mi pa potrebujemo le običajno limuzino za vožnjo po mestu.

Ko kupujemo računalnik, moramo vedeti, kaj bomo z njim počeli. Tako lahko pri investiciji naredimo trezen premislek, do kod pomakniti mejo, ki jo naš žep in naše zahteve še prenesejo. Za doma je več kot dober povsem povprečno zmogljiv računalnik, če se res ne ukvarjamo s kakšnimi zahtevnimi grafičnimi programi. V podjetjih, kjer so stroški računalniške opreme zelo visoko, pa je še kako pomembno, kaj in koliko kupujemo. Pri nakupu imamo več možnosti, vse pa je odvisno tudi od razpoložljivih sredstev in arhitekture računalniškega sistema.

V veliki večini so podjetja opremljena z računalniškim omrežjem. To omogoča, da si lahko zaposleni medsebojno izmenjujejo datoteke, da lahko vsi brskajo po internetu in uporabljajo elektronsko pošto, da lahko tiskajo na mrežne tiskalnike in dostopajo do vseh aplikacij, ki jih ima podjetje za svoje poslovanje in delo. Za delovanje računalniškega omrežja je potrebno zagotoviti tudi strežnik, ki omogoča prijavo v sistem, nadzira njegovo delovanje in skrbi za promet v računalniškem omrežju. Manjša podjetja uporabljajo manj zmogljive strežnike, saj gre običajno za navadne računalnike, ki imajo pač malce drugačno funkcionalnost. Ker je strežnik manj zmogljiv, potrebujejo končni uporabniki bolj zmogljive računalnike, saj morajo ti imeti vse programe na svojem trdem disku, vso delo poteka na njih, strežnik pa služi le za prijavo v omrežje in nadzor. Takšnim računalnikom pravimo »debeli klienti« ali angleško »fat client«. Morajo biti zelo zmogljivi, z dovolj velikimi trdimi diski in zadostno količino hitrega spomina, da lahko zadostijo vsem zahtevam in potrebam uporabnikov.

Večja podjetja imajo zelo zmogljive strežnike, ki imajo visoke hitrosti, gigantske trde diske in visoko zanesljivost. Ker je tak strežnik zelo drag in dovolj velikih kapacitet, lahko končni uporabniki delajo z manj zmogljivimi računalniki. Ti računalniki imajo običajno nameščen le operacijski sistem in program za dostop do strežnika, kjer dobijo na razpolago vso drugo potrebno programsko opremo. To so »tanki klienti« ali angleško »thin client«. Najpogosteje jih lahko vidimo v bankah ali na poštah za okenci. Njihova slabost je tudi ta, da je v primeru izpada računalniškega omrežja ali strežnika, praktično nemogoče kakršnokoli delo z računalnikom.

V praksi se izkaže, da je najboljša kombinacija obeh možnosti. V prvem primeru potrebujemo zmogljive in drage računalnike, v drugem pa je izredno obremenjeno računalniško omrežje. Najbolje je, da imamo del programske opreme pri sebi, del pa je dostopne na strežniku. Potrebno je poiskati najbolj optimalno kombinacijo. Podjetja to rešujejo tako, da je pri uporabniku operacijski sistem in pisarniški programi, na strežniku pa vse aplikacije, ki jih podjetje potrebuje za izvajanje svoje dejavnosti in poslovanja.

Delovanje računalniškega sistema je v veliki meri odvisno od pravilnih odločitev ob nakupu in izgradnji sistema. Veliko vlogo v podjetjih igra sistemski inženir, ki lahko s svojimi izkušnjami in znanjem zelo pripomore k racionalizaciji stroškov na eni strani in h kakovostnemu in zanesljivemu delu na drugi strani. Bistvenega pomena je podpora vodstva, ki mora zaupati sistemu in od njega dobiti točno to, kar potrebuje. Še tako drag in dober sistem je strel v prazno, če ne služi svojemu namenu.