Življenje je lepo

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / sreda, 21. november 2007 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Sobota, 9. junija

Z Rožnika zavijem čez Tivoli in naprej v Maximarket. Na oddelku z vegetarijansko prehrano kupim nekaj osnovnih sestavin, potrebnih za moj spremenjeni način prehranjevanja. Kupujem z listkom v roki in po navodilu prijateljice Mojce, ki že dve leti pazi na to, kaj da vase. Kupim drobljenec (prvič vidim), miso (prvič vidim), wakame alge (in upam, da ne bom zaradi te črne skorje bruhala), pšenične zrezke (prvič vidim), sojino meso v vrečki (težko si predstavljam, da je to sploh užitno, kaj šele, dobro), nekakšna jajca v prahu oziroma nadomestek za jajca (v tem »agregatnem« stanju se jajc zagotovo ne da pripraviti na oko), sojino mleko in jogurte, nekakšen kavni nadomestek v prahu, javorjev sirup (namesto sladkorja) in tako naprej do sto petdeset evrov. Hudiča. Tale hrana me bo pa drago stala. Ampak, zdravju že ne bom gledala v denarnico.

Za kosilo pripravim: zeleno solato, začinjeno z olivnim oljem, limoninim sokom, soljo in z nastrganim hrenom; kremno juho iz koromača (voda, koromač, kumina, misa, vegetarijanska kocka, sojino mleko, sol), ki je kuhana v pičlih desetih minutah; pire iz čičerike (s paličnim mešalnikom zmešam kuhano čičeriko, segreto margarino in sojino mleko); pšenični zrezek v grahovi omaki. Ponosna sem sama nase, saj je moje prvo vegetarijansko kosilo tako dobro pripravljeno, da krožnik na koncu dobesedno poližem. Je pa res, da prvič v svoji gospodinjski karieri kosilo pojem sama. Ne samo, da Andrej moje packarije, kot se je izrazil, ni hitel niti pokusiti, niti v kuhinji se ni prikazal, ko sem kuhala. Sicer pa ga je na kosilo povabila sestra Marjana.

Popoldan greva z Andrejem še na en sprehod po Rožniku. Prav nič nisem utrujena. Nasprotno. Počutim se kot prerojena. Pomislim, življenje je lepo, prelepo, da bi ga kar tako zavrgla. Zanj in za svoje najdražje se bom borila do zadnjega diha.

Zvečer si vzamem čas za Martina Kojca in njegov Učbenik življenja, ki mi ga je poklonila prijateljica Mojca. Berem avtorjev predgovor: »Ta knjiga je učbenik. V njej boste spoznali duhovne zakone, ki jih boste uporabljali, da bi se vaša usoda oblikovala po vaših željah. Knjiga uvaja v nov način gledanja na življenje in se močno razlikuje od tistega, ki ste ga do sedaj uporabljali. Toda, če hočemo bolje živeti, moramo poiskati boljše poti in po njih hoditi. Opozarjam vas, da bo potrebno veliko dela in potrpljenja, preden boste snov osvojili in pridobili moč, s katero boste bolezni, nesreče, neuspehe, stiske, revščino in obup izločili iz svojega življenja. /…/« Čeprav nisem niti v stiski niti obupana, verjamem, da mi pozitivne misli in izkušnje drugih ned morejo škoditi. Nasprotno. Z odprtimi rokami in z odprtim srcem sem jih pripravljena sprejemati.