Sedmica: Nekonstruktivno izzivanje

»Prve analize kažejo, da se je predvolilna kampanja v veliki meri usmerila v obračun z vlado. … V države Evropske unije in tudi v svet so šla iz Slovenije sporočila, ki situacijo slikajo, kot da bi šlo za Belorusijo ali primerljivo državo. … Razmere, ki so na ta način ustvarjene, otežujejo delo vladi tudi pri vodenju rutinskih in običajnih zadev, še posebej pa je oteženo delo pri pripravah na predsedovanje Evropski uniji, kar terja v tem času od vlade izjemne napore. … Nastalo situacijo bomo v prihodnje še analizirali, vendar lahko že sedaj rečem, da so odprte vse možnosti. Vključno z odstopom vlade.« S to sicer iz konteksta vzeto oceno slovenskih notranjepolitičnih razmer tik pred našim predsedovanjem Evropski zvezi je vladni predsednik Janez Janša javnost osupnil, opozicijo pa dodobra prestrašil. Prestrašil zato, ker ni opozicija nikdar resno razmišljala o prevzemu vlade, pač pa se z brezumnim izzivanjem vlade pripravlja na državnozborske volitve prihodnje leto. Namesto da bi konstruktivno, da ne rečem državotvorno sodelovala pri pripravah na slovensko predsedovanje EZ. (Vsaj tako državotvorno in konstruktivno, kot je opozicijska Socialdemokratska stranka Slovenije pod vodstvom Janeza Janše, denimo, sodelovala pri vstopu Slovenije v EZ in v Nato.)

Vsaj za moj (profesionalen novinarski) okus je šla aktualna opozicija, kateri je nekdanji predsednik države Milan Kučan po zadnjih državnozborskih volitvah pel hvalo in jo koval v zvezde, tokrat predaleč. Skupaj z opozicijo pa je mejo dobrega okusa prestopila tudi levo usmerjena novinarska srenja. Verjamem namreč, da za peticijo, ki jo je skupina slovenskih novinarjev poslala v EZ in v svet, stoji opozicija. Povedano drugače, politična levica, ki je v tem času v opoziciji, je izrabila sebi lojalne novinarje in z njihovo pomočjo v tujini oblatila lastno državo. Ta ista skupina novinarjev zdaj komentira in analizira izjavo vladnega predsednika, češ da se je s pogovorom na radiu Ptuj Janez Janša v resnici obrnil proti koalicijskim partnerjem. To je absurd na kvadrat.

V normalnih demokratičnih razmerah, v katerih opozicija ve, kaj dela in kje je meja dobrega okusa, v katerih opozicija loči med parcialnimi strankarskimi interesi in interesi države oziroma naroda, bi bila kot novinarka na strani opozicije. V shizofreni politični situaciji (ki me spominja na leto 1943), v kateri opozicijske stranke zaradi lastnih interesov sramotijo državo v tujini, pa sem odločno na strani aktualne vlade in jo podpiram v prizadevanjih, da nastalo situacijo spravi nazaj na demokratične tirnice. Ne verjamem namreč, da bi šla katera koli vlada (bodisi Peterletova bodisi Drnovškova bodisi Ropova bodisi Janševa) tako daleč, da bi v ozkem interesu strank vladajoče koalicije škodovala lastnemu »podjetju«.

Šele ko bodo stvari spet v tirnicah (normalne) demokracije, bo javnost mogla oceniti in presoditi pozitivne in negativne (prvinske) odločitve aktualne vladne ekipe. Do takrat pa kaže biti previden do različnih peticij in demonstracij, za katerimi stojijo shizofreni politični interesi.