Cuk, cuk ... bencina ni

Prvo popravilo in Starijeva "šala mala" z zelenim lepilnim trakom.

Adijo Varšava. Še pridemo. Naslednjič zagotovo za več dni. Iz velemesta smo odhajali podobno, kot smo pred dvema dnevoma prihajali. Malo tu, malo tam, nekaj zdrave intuicije in popotniškega »feelinga« in že smo bili v predmestju – smer sever. Mesto Lomza. A glej ga vraga, preden smo se zapeljali na obvoznico in spet eno poljskih polovičnih avtocest, je spaček Staretovih začel vztrajno cukati. Najprej v daljših presledkih, nato vse pogosteje, dokler ni cuknil do konca. Spravimo se na visok pločnik in iz glave hitijo misli … Bencin je, smo ravno tankali. Bencinski tank tudi ne pušča. Ali forgazar dobi bencin? Poglejmo. Stari že dviguje pokrov motorja, stakne cevko, ki dovaja bencin v uplinjač. Čeprav nevajen mehanike, sem vedel, kaj storiti. Stari sede za volan, poskuša vžgati avto iz cevke, ki jo držim v roki, pa niti kapljice bencina. Niiič, se derem. In takoj nama je bilo jasno – bencinska črpalka bo. »Faaaak. Kaj pa zdaj?« naglas razmišljam, potovalni kolega pa le: »Noben problem. Gremo, Luka, orodje je zadaj, Tom, kje je podlaga za tla …« Akcija, kot da gre za povsem običajno stvar. Kuhanje hrenovk je težje opravilo, mar ne?

Avto porinemo na bližnje parkirišče in se lotimo dela. Aljaž se loti dela. Črpalka je v dvajsetih minutah zunaj. Kaj manjka? Aha, tale štiftek ne drži … Pogledava v našega spaka, kako je tam, in Aljaževa ugotovitev drži. Kaj storiti na uvozu na avtocesto brez rezervne črpalke? »Imam nek močan lepilni trak, kaj če bi za prvo silo kar zalepili.« »Daj,« Stare že lepi okrog črpalke. V naslednjih dvajsetih minutah je ta spet na svojem mestu. Na tihem se pomolimo dobri energiji in počakamo, da avto spet zaropota. Delaaaaa. Gremo naprej. Smer severna Poljska, pokrajina velikih jezer, Mikolajki … (naslednjič: proti Hitlerjevemu skrivališču)