Zbira staro kmečko orodje

Janez Svoljšak kmečko orodje zbira okoli dvajset let. Začel je z domačim vozom, tistim, ki je leta 1913 peljal veliki zvon za cerkev v Sori. Zbirka bi bila zanimiva za širšo javnost.

Žlebe - Janez Svoljšak je sicer doma v Medvodah, etnološko zbirko starega kmečkega orodja pa ima v manjši hiški v Žlebeh. Kot pravi, je zbirka nastala z namenom, da bi se ohranil spomin na minulo podobo kmečkega življenja in na način dela, razstavljeni predmeti pa so plod dolgotrajnega zbiranja in dela. V restavriranje je vložil veliko ljubezni do te dediščine. »Doma sem s kmetije, po domače pr' Smovc na Svetju. V tistih časih sem s takšno opremo z veliko ljubeznijo delal na polju. Delo na polju je bil zame raj. To me je pripeljalo do tega, da sem začel pred približno dvajsetimi leti staro orodje zbirati. Doma smo imeli veliko opreme. Potem so v kmetijstvo prišle spremembe, začeli so kupovati stroje, ker je primanjkovalo prostora, pa so staro opremo zavrgli. Ko je prišel na vrsto voz tajsel, se nisem strinjal, da bi ga dali stran in zato sem ga vzel, ter potem kar štiri mesece potreboval, da sem ga uredil. Voz je leta 1913 vozil veliki zvon za sorško cerkev. Tako se je začelo moje zbiranje. Na vozu je napis Ludvik Svoljšak, kot je bilo ime mojemu očetu. Voz je imel tri karoserije: dero, lojtrnk in tajselsko opremo, katere nimam v celoti,« pravi 77-letni Svoljšak.

Toliko starega orodja doslej še ni videl

Veliko orodja ima pred hišo, tudi drevo, kot pravi plugu, najverjetneje najstarejše orodje v zbirki. Predvideva, da je staro okoli dvesto let. »Tole je sejalnica iz leta 1943, za drobnozrnato seme pa se priključi sejalec, da se natančno poseje. Tole je voz, ki sem ga dobil v zelo slabem stanju, pa koš kapca, imeli smo jih morda deset, na vrhu lahko vidite reto, dva cepca, dva srpa, osovnk in oslo. Znal sem mlatiti s cepci, a ne tako dobro kot sta znala mama in ata. Malo sem zmedel takt,« nadaljuje s predstavitvijo.

Zanimalo nas je, kje je dobil toliko starega orodja. »Veliko sem iskal okoli, zelo veliko so mi prinesli kar ljudje sami. Zelo sem vesel, ker me ljudje razumejo in mi te stvari dajo. Zadovoljen sem tudi, da se žena strinja s tem mojim udejstvovanjem, da mi ne nasprotuje. Tudi ona je vesela, da se to dogaja. Mojo zbirko so že dvakrat prišli pogledat medvoški upokojenci, tudi šolarji. Bil sem kar presenečen, ker so si staro orodje ogledovali s takšnim zanimanjem, ter vseskozi spraševali,« je pojasnil. Nato si ogledava orodje še v notranjosti hiške. »Tole je sekira cimraka za tesanje, pa stroj mlatilnica, ki je zamenjala cepce. Na obeh straneh je ročka in potem sta dva to vrtela. Zagotovo sta bila potem do konca utrujena. Mlatilnica se je pojavila pred okoli 150 leti. Imam zbirko, ki prikazuje razvoj vil za seno. Naj omenim še nekaj eksponatov: slamoreznica, pajkel, vprežna kosilnica, gepel, več bran in plugov, pet vprežnih vozov in še in še,« je opisoval. Ima tudi stare smuči, izdelane leta 1936 v podjetju Kolb v Šentvidu. Starega orodja in drugih predmetov ima res veliko, česar se zaveda tudi sam: »Ko sem bil v muzeju v Nemčiji, so imeli morda deset odstotkov tega, kar imam jaz. Tam so imeli tudi nahrbtnik, pa sem ga v mojo zbirko dal še sam. Tegale je ata od moje žene Micke imel v partizanih. Tudi v Škocjanskem parku imajo muzej, a z neprimerljivo manj starega orodja, pa je ves dan nekdo tam, da razlaga.«

Zbirka ostaja v Medvodah

V podstrešnem prostoru je prikazana zgodovina razvoja plugov, ogled zbirke pa sva zaključila v kleti. »No, prej sem rekel, da zbiram staro orodje okoli dvajset let. Tu bi se lahko malo popravil. Ko sem bil star štiri ali pet let, mi je Marovtova mama z vasi dala ene stare škarje in poseben nož za lupit. Te škarje imam še danes,« je nadaljeval. V kletnih prostorih ima na steni nekaj družinskih fotografij, izmed večjih stvari pa dva stara kolesa. Z enim se je naučil voziti, drugi je star toliko kot on. Zanimiva je tablica s številko 2, kar je pomenilo Dravska banovina in številko 16, ki je označevala medvoško občino. Zraven pa še registrska številka, saj so bila včasih registrirana tudi kolesa.

Janezova zbirka bi bila zagotovo zanimiva za širšo javnost. Imel je možnost, da bi jo preselil na neko domačijo na Dolenjsko, a je pretehtala želja, da to staro orodje ostane v Medvodah. Bi pa seveda potreboval precej večji prostor, da bi vse orodje lahko lepo razstavil, ter da bi si ga ljudje lažje ogledali. Ni dvoma, njegova zbirka je vsekakor vredna ogleda.