Šundar na Žirovskem

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 9. november 2007 / 06:00

Veliko primerov so mi opisali moji sogovorniki. Toda nekaj je bilo skupno skoraj vsem: hudobija.

Tisti, ki so nagajali zaradi poti, se niso na noben način mogli izgovarjati, da so zaradi nje prikrajšani za voz ali dva najboljšega sena. Prav tako se niso mogli izgovarjati, da je je kaj manj, če jo uporablja še kdo drug. Veliko prepirov je bilo (in jih je menda še) v Žireh prav zaradi poti. Nekoč so bile vzrok prepirov celo konjske vprege, ki so obležale na poti. O tem, da ljudje ničesar ne pozabljajo, sem pred leti izkusila tudi na lastni koži, je pripovedovala moja sogovornica Neža.

»Nekoč sem očetu pomagala kidati sneg, in ker iz mejnikov in robnikov verjetno ne bom nikoli diplomirala, sem sneg metala na kup, ki je že nevarno mejil na sosedovo dvorišče. Nenadoma se je pred menoj znašla soseda in nama dala prav nič prijazno vedeti, da nimava kaj kidati snega na njihovo. Ker sem se po nepotrebnem nekaj oglašala, mi je vrgla v obraz, da naj bom tiho, ker da sem bila kot otrok ravno »taka«. Kakšna, ni vedela razložiti. Smešno pri tistem snegu je bilo edino to, da smo očiščeno pot potem uporabljali oboji ...«

Mejniki

Že od davnine sem se je vedelo, da najbolj sočna trava raste tik ob meji. In tudi na Žirovskem je bilo velikokrat tako. Prav zato se je pazilo, da sosed ni pokosil kakšen centimeter ali dva čez mejo. Tako so mi pri neki hiši pripovedovali, kako so prišli ob tri brazde najboljšega sveta.»Vsako leto sem na novo prestavljal količke in opozarjal soseda, naj ne rine na naše in naj ne premika robnikov, ker sem še kako dobro vedel, kje teče meja,« mi je razlagal gospodar kmetije. »Pa ni prav nič pomagalo. Nazadnje, ko že ni več vedel, kako bi mi nagajal, je ob meji pustil rasti leskovje in drugo grmovje, tako da sploh nisem več mogel kositi do mejnikov!«

Velikokrat se ni moglo zidati novih hiš, prizidkov ali česa podobnega tudi zato, ker sosed ni hotel podpisati soglasja. Šlo je za stare zamere, pa tudi »fovšije«. Prav tako je bilo več kot preveč »krega«, ko so začeli kopati jaške za kanalizacijo. Mnogi starokopitni, ki so še kar naprej prisegali na gnojnične jame, niso hoteli dati dovoljenja, da bi prekopali tudi njihov svet.

Nandetova zgodba

Pravili so, da je bil še kot mlad fant zaljubljen v neko dekle iz bolj ugledne družine. Vendar ga ta ni marala, ker je bila zelo živahnega značaja, za Nandeta pa je med ženskami šel glas, da je bolj »mrtve« narave, kar je, med drugim, pomenilo, da se pri dekletih ni dosti upal. Kar pa, po drugi strani, ni bilo nič nenavadnega, saj mu je moralne norme vtepala v glavo mati, ki je bila zelo starokopitna, hkrati pa se je bala, da bi nad sinom dobila oblast kakšna druga.

Ko se je Nande nekoč vračal s skupino prijateljev z veselice, jih je premotil čuden hrup, ki se je širil izpod nekega kozolca. Na srečo ali pa tudi na žalost je bila noč svetla, tako da je lahko Nande povsem razločno videl svojo ljubezen, ki se je onegavila kar s tremi moškimi hkrati. Čeprav se je po njihovem smehu jasno videlo, da so pijani, je bil Nande nad videnim tako prizadet, da se je odplazil domov, vzel štrik in odtaval v štalo. Še dobro, da ga je slišala mama, ki mu je preprečila namero in poslej je bil še bolj pod njeno komando.

Tako se je potem dogajalo, da sta bila edina, ki nista imela vode, elektrike, gnojnica iz stranišča, ki je še zmeraj stal za svinjakom, se je razlivala po travniku in smradila okolico na blizu in daleč. Še potem, ko je mama umrla, je bil Nande v napoto bolj sebi kot drugim, saj se ni umival in zaradi ran, ki so se mu odpirale na nogah, je šel v nos vsakemu, ki mu je prišel blizu.

Le tisti, ki so vedeli za razloge njegove odtujenosti, so ga razumeli, a kaj, ko mu pomagati niso mogli. Čez leta, ko je bil že star in betežen, je še zmogel toliko moči, da je pri svoji nesojeni ljubezni včasih na skrivaj zapeljal kakšen voz v graben, polomil grablje, razdrl senene kupe, posekal kakšno smreko v gozdu. Kadar pa je naneslo, da se je tisti ženski približal, ji je zmeraj siknil prasica, njej pa se ni niti sanjalo, od kod tako sovraštvo …