Rože zla

Ob vseh mogočih obletnicah se spomnimo še ene, ki je bila sicer spregledana: prav letos je minilo 150 let od prvega izida epohalne Baudelairove pesniške zbirke Rože zla (Fleurs du mal, 1857), ki velja za začetnico moderne poezije ...

Na drugi strani oceana je pravzaprav že dve leti pred Rožami zla izšla še ena zbirka, ki v moderni prav tako velja za temeljno: Travne bilke (Leaves of Grass, 1855) Walta Whitmana. A tej knjigi v Evropi, ki je bila takrat še središče sveta in leglo modernosti, ni bilo dano vplivati. Rože zla pa so navdihnile celo pesniško gibanje – francoski simbolizem, ki so mu pripadali Arthur Rimbaud, Stephane Mallarme, Paule Verlaine in drugi. Biti »absolutno moderen« je postala prva zahteva časa, ki je veljala več kot sto let, vse do postmodernizma zadnjih desetletij 20. stoletja. Rimbaud je v tem duhu zaklical: »Il faut etre absolument moderne!«

V Sloveniji pa je letos izšla knjiga, ki zelo lepo in hkrati študiozno prikaže te reči. Njen naslov je Pogledi na francoski simbolizem, avtor prof. Boris A. Novak, tudi sam odlični pesnik in prevajalec, izšla je pri Študentski založbi v Ljubljani, v zbirki Scripta. Po njej navedemo prevod in nekaj poudarkov iz komentarja Korespondenc, četrte od stotih pesmi iz prve izdaje Rož zla. Pesem je sonet, njen naslov pa je pesnik povzel po misli švedskega mistika Emanuela Swedenborga (1688-1772), ki je svoj čas zatrdil: »Vse, kar je nebeško, je v korespondenci z vsem, kar je človeško.«

Korespondence

Charles Baudelaire

Narava je svetišče, kjer živi stebri

zašepetajo včasih zmedene glasove;

tam človek hodi mimo skoz gozdove

simbolov, ki vanj zro z domačimi očmi.

Kot se podaljšani odmevi sred daljave

stopijo v temačno in globoko enost,

prostrano kakor noč in kakor čudna jasnost,

tako soglašajo barve, zvoki in vonjave.

So vonji sveži, kot otroška polt umiti,

mili kot oboa, zeleni kot prerije,

- in drugi, gnili in bogati, zmagoviti,

ki derejo povsod, kjer se neskončnost skrije,

kot vonji smol, kadila, ambre, mošusa,

ki pojejo zanosnost čutov in duha.

Prevedel: Boris A. Novak

V prvem verzu pesnik naravo posveti v simbol, naredi jo za katedralo z živimi stebri. Ves svet živi, sestavljen iz celih gozdov simbolov. Narava (gozd) in kultura oz. umetnost (svetišče) sta v stalni korespondenci. Ključna izjava druge kvartine je njen zadnji verz, v katerem pesnik vzpostavi novo korespondenco – med barvami, zvoki in vonjavami, ki »soglašajo«. Gre tudi za simbolni prikaz korespondence med različnimi umetnostmi, med likovnimi (barve), glasbo (zvoki) … Za simboliste so bile umetnosti sestre, še najbolj sestri pa sta si bili poezija in glasba. V tercinskem delu soneta povzdigne čut vonja, ki je bil v dotedanji estetiki izrazito zapostavljen, preveč banalen. Vonj je sicer lahko tudi lep (sveži vonj otroške kože), še raje pa grd (»in drugi, gnili in bogati, zmagoviti«). In vendar: prav tisto, kar je najnižje – smrad, prikliče najvišje – neskončnost (kot simbol za duhovnost). Če bi Baudelaire znal slovensko, bi bil gotovo očaran tudi nad homonimno zvezo med duhom (kot vonjem) in duhovnostjo. Korespondenca med čuti in duhovnostjo je torej vzpostavljena in simbolni pomen pesmi dosežen.

Sicer pa je namen tega zapisa ob 150-letnici Rož zla predvsem ta, da jih vzamete v roke – in se z njimi vsaj nekoliko zastrupite. Razstrupitev bo težka.