Nosil je olimpijski ogenj

Ivo Čarman, nekdanji tekač na smučeh, je na olimpijskih igrah v Sarajevu kot zadnji nesel olimpijsko baklo. Po končani karieri na smučkah ni več veliko tekel. Igra golf, kolesari in rad potuje.

Ivo Čarman je star 48 let. Doma je v Svetem Duhu pri Škofji Loki, z ženo imata podjetje, prek katerega je ostal povezan s športom, saj med drugim izdelujejo športna oblačila in opremljajo slovenske športnike. Danes je podjetnik, včasih je bil vrhunski športnik, v tekmovalnih letih najboljši smučarski tekač v nekdanji Jugoslaviji.

Tek na smučeh ste začeli trenirati pozno, uspehi pa so prišli kmalu?

»Tek na smučeh sem začel trenirati leta 1977, pri sedemnajstih letih. Res je bilo zelo pozno, a ker sem bil priden in delaven, so kmalu prišli tudi uspehi. Že naslednje leto sem bil v jugoslovanski reprezentanci, dobil medaljo na državnem prvenstvu, leta 1979 sem šel na svetovno mladinsko prvenstvo v Kanado, kjer sem bil 16., kar je bil dolgo najboljši rezultat pri mladincih. Po treh letih, leta 1980, sem že šel na prve olimpijske igre v Lake Placid. Od leta 1980 do 1986 so bila moja najboljša leta v smučarskem teku. Bil sem udeleženec petih članskih svetovnih prvenstev, postal sem balkanski prvak, dvaindvajsetkratni državni prvak, leta 1983 skupni zmagovalec evropskega pokala. Leta 1984 sem šel na svoje druge olimpijske igre v Sarajevo in kot zadnji prinesel na stadion olimpijski ogenj, kar mi je veliko pomenilo. Sam nastop na OI pa potem ni bil to, kar sem glede na dosežene rezultate v sezoni pričakoval. Bil sem okoli 30. mesta, tako kot v Lake Placidu.«

Kako to, da ste bili izbrani za zadnjega nosilca olimpijske bakle?

»Zgleda, da imam tudi malo sreče v življenju. To je bil splet zame srečnih naključij. V programu je bilo, da smučarski tekač prinese baklo na stadion na smučkah in ker sem bil takrat najboljši smučarski tekač v Jugoslaviji, so določili mene.«

Na katerih razdaljah ste tekmovali?

»Na OI sem nastopil na 15, 30, 50 kilometrov in v štafeti. Najraje sem tekel na 30 kilometrov, zame je bilo ravno prav dolgo. Ko sem začel, smo tekli le klasiko, vendar pri njej nisem trmasto vztrajal kot nekateri moji prijatelji, ter se hitro prilagodil tudi na prosto tehniko.«

Koliko ste trenirali?

»Smo veliko trenirali, po pet do šest ur na dan. Treniral sem ves čas pri smučarskem klubu Triglav Kranj, ter bil član reprezentance. Imel sem srečo, ker je ravno leta 1978 prišel za trenerja reprezentance ruski strokovnjak Mihael Prjahin. On me je vzgojil v delavnega človeka, v športnika, v takšnega, kakršen sem. V reprezentanci je bil kot trener do leta 1982. Zaradi treningov, šole nisem uspel dokončati. Med kariero sem bil dvanajst let zaposlen v Iskri. Leta so mi tekla, v službo pa nisem veliko hodil, saj sem imel po 260 do 280 prespanih dni na leto v tujini.«

Zaključek kariere ni bil takšen, ko bi si ga želeli?

»Kariero sem na hitro zaključil leta 1988, po olimpijskih igrah v Calgaryju, kamor nisem šel. Takrat me je sreča zapustila in nisem bil izbran, po krivici, a tako je bilo v tistem času. Rezultate sem imel, veliko sem treniral, a kaj, ko je bila vmes politika. Ta neodhod v Calgary je bil glavni razlog, da sem končal kariero. Bil sem zelo razočaran. Če štiri leta delaš za nekaj, kar ti potem po krivici vzamejo, se ti vse zagabi, tudi meni se je. S športom sem potem čisto nehal, pet let nisem stopil na smučke, na hitro sem se zredil kar za 20 kilogramov, potem pa sem znova začel malo gledati nase. Sedaj sem glede kilogramov v primerjavi od tekmovalnih let na plus 14, glede na nekatere prijatelje tekače niti nisem veliko pridobil.«

Najlepši spomin na kariero?

»Sta dva: skupna zmaga v evropskem pokalu leta 1983 in nošenje olimpijske bakle v Sarajevu.«

Ste želeli, da bi v tem športu ostali kot trener?

»Ko sem nehal tekmovati, sem prosil, če lahko v smučariji kaj pomagam, tudi če bi samo kombi vozil, ker drugega praktično nisem znal, pa so rekli, da ne, sedaj pa tudi nimam več ne volje, ne potrebe.«

Ali še tečete na smučeh?

»Ne, le če me kdo na hitro zdraži. Na tekaške smuči grem štirikrat, petkrat na leto, me mora kdo skoraj prositi. Rad pa kolesarim, z ženo igrava golf. V prostem času rada potujeva, pogosto s Tonetom Fornezzijem. Lani smo bili v Burmi in ko gledam, kaj se tam sedaj dogaja, mi je prav hudo, saj je to zame najlepši kraj na svetu, kamor bi se lahko preselil za kakšno leto.«

Se še udeležujete tekmovanj?

»Na tekme hodim res izjemoma, kot je bil to na primer letošnji tek za boj proti dopingu okoli Bohinjskega jezera, vsako leto se udeležim tekme gospodarstvenikov in politikov na Pokljuki, s Tofom sva se menila, da bi šla na tek Vasaloppet. Doslej sem tam tekel enkrat, spomladi leta 1989, takoj po koncu kariere. Moj športni cilj je trenutno prav to.«

Kdo je trenutno za vas najboljši slovenski športnik?

»Po vseh medaljah, po stažu, je zame največji športnik Iztok Čop, morda tudi zato, ker sem mu poročna priča, ker ga že pet let oblačim za vsa večja tekmovanja. Kot človek je izjemen karakter, mi je zelo všeč in takega športnika še nekaj časa ne bomo imeli. Velik športnik zame je tudi Matic Osovnikar, ki ga poznam že od malega, z njegovim očetom smo velikokrat skupaj tekli in prav Ljubo je največji »krivec«, da sem še kdaj šel na smučke. Kar se svetovnih športnikov tiče, pa mi je še vedno na prvem mestu moj vzornik, finski smučarski tekač Juha Mieto.«