Iz starih časov: Vsi sveti

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 28. oktober 2007 / 06:00

Potem ko smo bili nekajkrat na romanju, se pred bližnjim prazničnim dnevom spomina na mrtve zaustavimo ob tistem, kar je ta pomenil našim prednikom, ki so ga imenovali Vsi sveti.

»Ker je praznik vseh svetnikov (1. novembra) posvečen spominu naših dragih rajnikov, se na kratko pomudimo pri njem. Na ta dan se oblečejo v črno obleko in se kakor povsod drugod mudijo večinoma na pokopališču. Grobove lepo okrase s cvetjem, prižgo sveče in kleče molijo za večni mir svojih pokojnikov. Obrazi vseh izražajo resno svečanost in tiho žalost. Gostiln se tega dne izognejo popolnoma. Iz pokopališča gredo naravnost domov, kjer opravijo vsakdanje večerno delo v kuhinji in pri živini. Nato se vsa družina zbere v hiši in kleče glasno moli vse tri dele rožnega venca za 'duše v vicah'. Naslednje jutro, to je 'Vernih duš dan', vstanejo takoj, ko zaslišijo jutranjico zvoniti, in zopet kleče molijo vse tri dele rožnega venca. Potem šele gre gospodinja kuhat zajutrek, ostali pa po svojih jutranjih opravilih. Nato gredo k maši in potem zopet na pokopališče, kjer nanovo dolgo molijo na grobovih. 'Vernih duš dan' smatrajo za sopraznik ter se vzdrže vseh poljskih in drugih težjih del.«

Tako je bilo v šentviški fari nad Ljubljano pred kakimi sto leti, tako je zapisala Manica Koman (Na Gorenščem je fletno, 1928). Zanimiva pa je tudi stara vera, ki jo v svojem delu navaja Niko Kuret. »Pravijo, da sedijo ta dan duše rajnih na grobovih in gledajo, kdo jih obišče. Ko na ta večer zapojo zvonovi, kličejo verne duše, da pridejo to noč domov, kjer so v življenju prebivale. Drugi večer, na vernih duš dan, jih zvonovi zopet vračajo … Ves ta čas se ljudje ne smejo smejati, ampak morajo za rajne moliti. Oba večera molijo vse tri dele rožnega venca. Ponekod tudi kadijo z brinjem, češ da ta dim vernim dušam dobro de. Na večer pred vernimi dušami postavijo na mizo blagoslovljeno vodo in hleb kruha, v goricah tudi kozarec vina, ter prižgejo svetilko, z oljem napolnjeno. Z blagoslovljeno vodo se verne duše ohladijo, z oljem si namažejo pekoče rane, lučka jim osvetli zatemnele oči, s kruhom iz domačega žita pa se okrepčajo. Pravijo, da so jih že čuli, ko so prišle; stokale so, ihtele in trkale ali pa so se oglasile kakor pojoč plamen v peči …«

In še: »Nekateri so opazovali luči na grobeh. Če luč mirno pokonci gori, so pravili, je duša rajnega že v nebesih; če pa plamen nemirno plapola, se še pokori v vicah. Krščanstvo je iz vračajočih se duš rajnikov, ki je vanje verjelo poganstvo, naredilo trpeče duše v vicah. Poganske predstave pa so se kljub temu ohranile do nedavne preteklosti, marsikje prav do današnjih dni.« Že prav, a kako naj danes opazujemo plamen, zaprt v škatlasto svečo, v kateri ne moremo videti, ali res »mirno pokonci gori« ali »nemirno plapola«. Tako vidimo le, kako tudi sodobna tehnologija izdelave sveč onemogoča starodobna verovanja …