Naš namen je zabavati in nasmejati

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / sobota, 27. oktober 2007 / 06:00

Špas teater iz Mengša, prvo zasebno gledališče v Sloveniji, v teh dneh praznuje deset let delovanja.

Petnajst lastnih uprizoritev in kar osemsto tisoč gledalcev je le nekaj podatkov, ki pričajo o velikem uspehu, za vsem pa že desetletje stoji Urška Alič Flajnik, ena najuspešnejših podjetnic v gledališki stroki.

Špas teater je svoja vrata prvič odprl 26. oktobra leta 1997, pred desetimi leti prav na današnji dan, do danes pa je dvorano Kulturnega doma Mengeš napolnil s prav vsako od svojih petnajstih lastnih uprizoritev. Dan norosti je bila njihova prva predstava, ki je z odzivom občinstva premaknila meje v slovenskih gledališčih, z nič manjšim uspehom so ji v preteklih desetih letih sledile še uprizoritve Balkanski špijon, Rifletov šuštar, Stevardese pristajajo, Sex, laži in štrudl, Mišolovka, Ob letu osorej, Burka o jezičnem dohtarju, Obuti maček, Funny Money, Kadar mačke ni doma, Izganjalca mačka, Bil je škrjanec, 5žensk.com in 5moških.com – predstave, ki so Špas teatru v teh letih prinesle osem nagrad strokovne žirije in občinstva na Dnevih komedije v Celju ter gostovanja po vsej Sloveniji.

Preteklo nedeljo je bila v Mengšu na sporedu že dvatisoča predstava, nadvse uspešno desetletje pa so se v Špas teatru namenili proslaviti s temu primernim praznovanjem, ki se je začelo v torek s Špasovim brezplačnim maratonom, zaključilo pa se bo v torek, zadnjega oktobra.

»Namen Špas teatra je, da ljudi zabava, nasmeji in jim polepša urico ali dve življenja,« je preprosta misel, ki ji sledijo ustvarjalci tega prvega zasebnega gleališča pri nas, z ustanoviteljico in direktorico Urško Alič Flajnik na čelu, a za lahkotnimi uricami, ki jih v Kulturnem domu Mengeš lahko preživljajo številni obiskovalci iz vse Slovenije, so leta napornega dela.

Urška Alič Flajnik, ki zadnjih deset let z družino živi v Domžalah, je bila gledališču in kulturi zapisana, še preden se je odločila za lastno gledališče. Producentske začetke, organizacijske poti in mreženje poznanstev ji je utrlo sodelovanje v MGL, a želja po ustvarjanju in vodenju povsem drugačnega gledališča, jo je pripeljala do pogumne odločitve. »Po sedmih letih sem se odločila, da izberem drugo pot in šla med svobodnjake. Ko zdaj pogledam nazaj, se mi zdi, da sem se projekta lotila zelo laično. Preprosto sem si zamislila, da bi naredili predstavo. Po približno letu dni smo na oder postavili Dan norosti, prvo predstavo v moji produkciji, in tako je šla zadeva naprej. Seveda z ogromno mojega porivanja ali pa zaletavanja v zid, če sem bolj konkretna. Zdaj, ko sem se že utrdila, se v zid ne zaletavam več. Izberem primerna vrata in prestopim,« pravi Flajnikova in nadaljuje. »Ovir je bilo na začetku veliko, ampak se jih danes preprosto ne spominjam več, saj bi me misel na njih pri mojem delu preveč ovirala. Zato je najbolje to pozabiti in pozitivno misliti naprej, imeti cilj pred sabo, ne glede na dejavnike, ki so okoli tebe.« Prav tovrstno mišljenje je hitro prineslo rezultate in v Špas teatru se danes radi neskromno pohvalijo, da vprašanja – Kje je že Mengeš? – danes ne postavlja nihče več, saj so prepričani, da so z odmevnimi in zelo dobro obiskanimi predstavami poskrbeli za geografsko prepoznavnost tega glasbenega mesta.

Urška Alič Flajnik se je za komedije odločila iz povsem preprostega razloga. »Ker nas ne financira država, niti ne prejemamo sponzorskih sredstev, je edino, s čimer lahko financiramo svojo dejavnost, zvrst, ki je blizu vsem,« pravi in dodaja, da so poleg komedij uprizorili tudi kriminalko in otroški musical. S svojim udejanjanjem gledališča je Ministrstvo za kulturo prepričala, da je Špas teatru samoiniciativno podelil naziv društva, ki deluje v javnem interesu.

V desetih letih si je predstave v Mengšu in drugih gledališčih, kjer so gostovali, ogledalo kar osemsto tisoč zabave željnih obiskovalcev, od tega v zadnji sezoni kar dobrih 167 tisoč ljudi, kar je 66 tisoč več, kot je bilo po njenih zagotovilih v istem obdobju obiskovalcev v Drami. »Če sem povsem odkrita, me odziv ljudi ne pred desetimi leti ne zdaj, ne preseneča kaj dosti. Menim, da zadnje čase ljudje ne prihajajo v gledališče zaradi gledališča samega, ampak zato, ker se želijo zabavati. Logično je, da se ljudje radi zabavajo,« pove direktorica in ostro zavrne vsakršna namigovanja nekaterih, da tovrstne komedije poneumljajo igralce. »Ali v institucionalnih gledališčih ne igrajo komedij? V kakšnem smislu so naše slabše? Pri izbiri avtorjev ne, ker uprizarjamo enake avtorje kot »resna gledališča«, režiserji so enaki, prav tako kostumografi in scenograti, da o igralcih niti ne govorimo. Prav tako vlagamo enaka ali pa včasih višja finančna sredstva v predstavo. Res ne vidim, kje je tu razlika.«

In res, v Špas teatru so v teh desetih letih sodelovali s samimi priznanimi slovenskimi igralci, režiserji in drugimi gledališkimi delavci. Boris in Sebastijan Cavazza, Mojca Fatur, Tina Gorenjak, Jurij Zrnec, Branko Djurić - Djuro, Matjaž Javšnik, Borut Veselko, Jernej Kuntner, Violeta Tomič, Ljerka Belak, Vito Taufer in Boris Kobal je le nekaj imen na dolgem seznamu več kot stotih gledaliških ustvarjalcev, ki so se v Mengšu zvrstili na odru ali v zaodrju. »V začetku sem povabila k sodelovanju svoje kolege, kasneje sem si drznila povabiti tudi kakšnega starejšega igralca, danes pa vidim, da so igralci veseli, kadar jih povabim k sodelovanju. Deset let ni mačji kašelj, in če ima tvoje gledališče pozitiven predznak, je toliko lažje.«

Z odlično poslovno politiko je Urška Alič Flajnik svoje gledališče popeljala v sam vrh kakovostnih produkcijskih hiš, vzgojno izobraževalnih ustanov in maksimalno zasedenih dvoran. Recept je, kot pravi, zelo preprost - izbrati čim boljše besedilo in najboljše sodelovce ter petindvajset ur na dan garati in tržiti predstave. »Biti moraš pošten do dela, do vseh ljudi, s katerimi sodeluješ, predvsem pa do sebe. In kar je prav tako zelo pomembno - misliti moraš naprej in ne sedeti na lovorikah.«