Radijska in metalurška tehnica, ki zraven še poje

Besedilo: Urša Peternel
sobota, 27. oktober 2007 / 06:00

Anka Čop z Dovjega je radijska tehnica na Radiu Triglav ter pevka v narodnozabavnem ansamblu Slovenski muzikantje.

»… za tonsko izvedbo je poskrbela Anka Čop …« večkrat slišimo iz ust voditeljev Radia Triglav Jesenice, ko predstavljajo vse, ki skrbijo, da radijski program nemoteno teče. Anka Čop z Dovjega je radijska tehnica, kar pomeni, da izbira in vrti glasbo ter skrbi za tonsko izvedbo raznih govornih oddaj, od poročil naprej. Je ena redkih žensk v tem poklicu, saj na slovenskih radijskih postajah to delo opravljajo zvečine moški. Začela je pred desetimi leti, ko je uspešno prestala avdicijo, čeprav je bila vrsta vseh, ki bi radi postali radijski tehniki na jeseniškem radiu, dolga do dna stopnic … Anka pravi, da je za delo radijskega tehnika zelo pomembno, da dobro pozna najrazličnejše zvrsti glasbe in da sledi glasbenim novostim. »Jaz se z glasbo že tako ali tako ukvarjam od malih nog, tako da to ni problem,« pravi. Pomembna je tudi točnost, saj na radiu štejejo sekunde, obenem pa je fino, dodaja Anka, da si bolj tehničen tip (tudi to Anka zagotovo je, nenazadnje je po izobrazbi metalurška tehnica!). In kakšno glasbo najraje vrti? »Različno. Zjutraj vrtiš drugačno glasbo kot popoldne ali zvečer … Naj bi pa bila vsa glasba radijska, torej takšna, da ni moteča. Za metal, jazz, težek rock, pa tudi narodnozabavno glasbo, imamo posebne oddaje,« razlaga Anka. Na radiu morajo vrteti vsaj četrtino domače glasbe, Anka je običajno vrti še več, saj ponavadi zavrti dve tuji in potem eno slovensko skladbo. In kakšno glasbo si najraje zaželijo poslušalci? »Wernerja in Sašo Lendero!« pravi Anka, ki ob tem poudarja, da je pomembno, da je izbor glasbe raznolik, saj ima radio nenazadnje tudi vzgojno funkcijo. »Je pa fino, da nas je več radijskih tehnikov, saj ima vsak nekoliko drugačen okus, tako da je glasba na radiu pestra,« poudarja. Poseben užitek pa je izbirati tematsko glasbo h govornim oddajam. »Če je le možno, takšno oddajo 'zabelimo' s kakšno pesmijo, ki se nanaša na temo. Danes smo recimo govorili o čebelarjenju, pa sem zavrtela Čebelarja…« Anka na radiu ni redno zaposlena, je »svobodnjakinja«, saj se ob radijskem delu že vrsto let ukvarja tudi z glasbo. Poje od malih nog – kot pravi, je prvič nastopila v vrtcu, ko je pela Jaz pa grem na zeleno travco. Sledilo je petje v zborih, od petnajstega leta naprej pa poje v ansamblih. Najprej v Mojstrani, potem je pela pri Gorenjcih, deset let je bila pri ansamblu Tip-Top, kjer so igrali zabavno, plesno glasbo. Vmes je tudi pustila redno službo v tedanji Železarni in se začela preživljati z glasbo. Kasneje je skupaj z Bracom Korenom pela v Kraškem kvintetu, pa v ansamblu Jožovc, zadnja leta pa poje pri Slovenskih muzikantih. Zvečine nastopajo v tujini, tako da so doma, kot meni Anka, bolj malo znani. »A še bomo!« je prepričana sogovornica, ki se je pred leti vpisala tudi med zmagovalce Prvega glasa Gorenjske. Petja se je učila pri Nadi Žgur in Olgi Jež, načrtuje pa, da se bo poučevanja petja v prihodnje lotila tudi sama.

In katero pesem bi si zavrtela, če bi sama imela glasbeno željo? »The best Tine Turner!« odgovori brez premišljevanja. »Komad dobro odšpilamo in ga tudi zelo rada pojem. Poleg tega pa je Tina Turner dokaz, da glasbeniki zaradi glasbe lahko ostanemo večno mladi – če le ni zraven raznih opojnih substanc …,« še dodaja Anka, ki je tudi mama 20-letne Urše.