Sedmica: Lov na poslanske sedeže odprt

Generalni vtis prvega kroga tokratnih predsedniških volitev so pustili trije sorazmerno izenačeni in enakovredni kandidati na eni strani ter nezainteresirano volilno telo na drugi.

Podpovprečna volilna udeležba lahko kaže, da so volivke in volivci bodisi naveličani nosilcev političnega dogajanja ali politike nasploh bodisi volilni upravičenci podcenjujejo inštitut predsednika države. Za to so, vsaj delno, odgovorni mediji, ki so v času volilne kampanje hote ali ne povsem prezrli glavni atribut predsedniške funkcije, to je, vrhovno poveljevanje Slovenski vojski. To med drugim pomeni, da ima zainteresirani oziroma angažirani predsednik države pravico udariti po mizi, denimo, glede morebitne dileme, ali bo Slovenija svojim vojakom in inštruktorjem mandat za navzočnost v Afganistanu ali na Kosovu podaljšala (ali število pripadnikov SV celo povečala) ali ga ne bo, in to v realnem življenju sploh ni stranska politična vloga.

Rezultati prvega volilnega kroga so, kakršni so, in kakorkoli jih obračamo, je zmagovalec Lojze Peterle. In ne, na primer, Zmago Jelinčič Plemeniti, ki je ob tej priložnosti v prvi vrsti propagiral svojo stranko za prihodnje državnozborske volitve. To v bistvu ne pomeni nič drugega, kot da je Zmago Jelinčič v maratonskem slogu oponašal Lojzeta Peterleta in lov na poslanske sedeže odprl leto dni pred uradno sezono. V to je, spet po vzoru nekoga drugega, konkretno po vzoru vladnega predsednika Janeza Janše, vključil svojo mlado ženo, pri čemer je, vsaj za moj okus, v primerjavi z gospodično Urško gospa Jelinčičeva precej bolj taktna, da ne rečem prefinjeno diskretna. Ampak, to je druga zgodba.

Tako kot Zmago Jelinčič Plemeniti in njegova nacionalna stranka je predsedniške volitve za barometer državnozborskih izrabila tudi Katarina Kresal z liberalci, ki so ji po delitvi stranke na političnem krožniku ostali. Ne glede na to, koga so volivke in volivci v prvem krogu predsedniških volitev volili (kandidata ali politično opcijo, ki je za njim stala), je nesporna zmagovalka nedeljskih volitev vendar LDS. Nesporna zmagovalka zato, ker je kljub razpadu stranke Mitja Gaspari v njenem imenu le za las zgrešil drugi krog predsedniških volitev. Glede na to kdo vse iz nekdanje LDS je prestopil k Socialnim demokratom Boruta Pahorja in k njeni depandansi (mislim na stranko Zares, ki jo vodi Gregor Golobič), bi moral Danilo Türk pravzaprav gladko zmagati že v prvem krogu. V tem kontekstu so nedeljske volitve prvič, pokazale, da niso Pahorjevi demokrati z brodolomci, ki so se s potapljajoče ladje rešili na njegov krov, prav nič pridobili, in drugič, da so strankarsko opredeljeni volivci in volivke zvesti svoji politični opciji, kar pa (v nasprotju s sprehajanjem že izvoljenih poslancev iz stranke v stranko) ni slovenska posebnost. Je pa v slovenski politični maniri novo to, da predsedniški kandidat Mitja Gaspari v drugem krogu ne podpira niti Lojzeta Peterleta niti Danila Türka, saj ni nobeden od njiju vreden njegovega zaupanja. No ja, vsaj Gaspari tako meni. Ne glede na to, ali se s to njegovo presojo strinjam ali ne, je Gaspari edini, ki je v pregovorno patriarhalnem družbenem okolju ravnal pogojno rečeno moško in javno povedal tisto, o čemer si drznejo drugi govoriti le med štirimi stenami. Pač zato, da se ne bi zamerili temu ali onemu potencialnemu volivcu. Je pa vprašanje, ali jim bo ta nemoškost prinesla tudi zmago v drugem krogu predsedniških volitev. Sama vsekakor dvomim, da bo.