Travnat razglednik

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Blekova planina (1629 metrov) - Zajčnik (1746 metrov) - Vošca (1737 metrov) - Zahodno od Kepe se razprostirajo številni hribčki in kuclji, lahko dosegljivi, izjemno razgledni, a neoznačeni. Morda je to razlog, da poti v tistem koncu niso romarske. Tukaj je svet, kjer je doma tišina.

Ni ga čez jesenski izlet v hribe, ko človek opazuje naravo okoli sebe. Čudovita ruska, kot temu obdobju pravijo Finci, je meni najljubši letni čas. Ozračje ni soparno, razgledi so jasni, zato bi bil greh tak dan preživeti doma. Če se boste odpravili na izlet, ki vam ga bom danes opisala, boste z vsem tem več kot nagrajeni.

Odpravili se bomo na Vošco, travnat, neoznačen vrh, ki leži nad Srednjim Vrhom. Verjetno bo kdo rekel, da je kakšen dostop precej krajši kot ta, ki vam ga bom opisala, vendar v naravo gremo zato, da nekaj naredimo zase, jo opazujemo in občudujemo.

Izhodišče današnjega vzpona je Srednji Vrh, do koder pripelje asfaltirana, dva kilometra in pol dolga cesta. Sredi vasi je tudi parkirišče. Po asfaltirani cesti se odpravimo skozi vas, kjer vas smerna tabla usmeri proti Trupejevemu poldnevu. Na koncu vasi je še ena tabla, ki ji vztrajno sledimo. Pot, po kateri hodimo, ni označena, vendar lahko sledljiva. Rekla bi, da je nekakšen kolovoz. Hodimo ob potoku Jerman, ves čas v senci, daleč pred seboj vidimo sonce, ki se nam vztrajno umika. Potok je nekaj časa na naši desni, nekaj časa na levi strani. Po približno uri hoje boste na svoji levi strani zagledali opuščene pastirske stanove, ki jih je že močno načel zob časa. Čaka vas vzpon do t.i. Železnice. Do Železnice pripelje tudi gorska cesta, ki se začne tik pod vrhom mejnega prehoda Korensko sedlo. Ko pridemo do ceste, krenemo levo, proti zahodu. Po cesti gremo slab kilometer, ko se desno odcepi še ena cesta. Preko travnika se povzpnemo na Blekovo planino, kjer je tudi avstrijska planšarska koča Blekowa Hütte, na višini 1629 metrov. Pod nami se odpre pogled proti Bekštajnu na avstrijski strani. Sledimo grebenski poti proti zahodu, hodimo mimo mejnikov, ki označujejo državno mejo. Ampak, zdaj je tako ali tako vse naše, evropsko.

Pot se vzpne na Zajčnik, lahko pa gremo tudi okoli njega. Spustimo se z njega in prvič pred seboj zagledamo Jalovec, Mangrt ter Viš in Montaž. Dokaj blizu zagledamo tudi goli, travnat vrh, ki nas pričakuje. Spustimo se do sedla Vratca, kjer nas v okljukih pot popelje na predvrh Vošce. Malenkost izgubimo na višini, ter se povzpnemo do razpadajoče kamnite hiše, ki je na vrhu Vošce. Čaka nas vpisna knjiga in zastarela skrinjica, saj je na njej še prastara številka za klic v sili. To bi bilo treba zamenjati.

Z Vošce se pred nami odpre čudovit razgled na celotno Martuljkovo skupino in na dolino Tamar. Z vzhoda nas pozdravlja nam dobro znano Trupejevo poldne. Kukova Špica in Špik, mogočni Prisojnik, zadaj Razor, pa Mojstrovke, Travnik, Jalovec, Ponce, Mangrt in v Italiji Viš ter Montaž. S takšnega razglednika si vsak želi prinesti čim več in čim boljše fotografije. A tukaj nastopi problem, saj je bilo v mojem primeru nad Martuljkovo skupino sonce, ki je kvarilo lepoto piramidastega Špika.

Z Vošce se spustimo v smeri vzhoda nazaj v dolino. Najprej pridemo do ceste, kjer je lovska koča, nato pa krenemo na desno, proti zahodu, približno 400 metrov, ko vidimo potko, ki se po travniku spušča navzdol. Sledimo potki, ki ji družbo delajo lični možici. Skozi Jurežev graben dosežemo Jureža. Vmes dvakrat prestopimo leso, ki jo za seboj zapremo. Sredi oktobra se je živina še pasla. Mimo kmetije se po cesti vrnemo nazaj do parkirišča v Srednjem vrhu. Za današnjo turo potrebujete približno 5 ur. Vem, da boste preživeli čudovit dan!