Kmetov pogled na gnojevko (drugič)

Spoštovani gospod Pušavec!   Dovolite mi, da se znova oglasim in osvetlim nekatera dejstva, ki jih očitno ne razumete oziroma jih nočete razumeti. Mislim, da sem v svojem prejšnjem pismu dovolj obsežno in upam tudi argumentirano odgovoril na vaša obtoževanja o neustrezni uporabi gnojevke, namigovanja o velikih dobičkih kmetov in očitke na račun plastičnih bal ter njihovega skladiščenja, zato tokrat zgolj nekaj dodatnih pojasnil.

Slovensko kmetijstvo se tako kot vse druge gospodarske dejavnosti zadnje desetletje in pol sooča s številnimi izzivi, povezanimi z globalizacijo in liberalizacijo tržišča. Vstopilo je v bitko, na katero je bilo zaradi dediščine polpreteklega sistema slabo pripravljeno. Majhnost kmetij in razdrobljenost posesti sta bili najtežje breme. Osamosvojitev Slovenije je z vsemi gospodarskimi in družbenimi spremembami v temeljih pretresla kmetijstvo. Kljub temu da je statistika za vas zgolj sredstvo manipulacije, kaže nekatera neizpodbitna dejstva, ki so opazna, če le hodimo naokrog odprtih oči. Majhne kmetije so propadle, hlevi se spreminjajo v obrtne delavnice ali ostajajo prazni. Sloj polkmetov, tako značilen za Slovenijo, je na robu propada. Liberalizacija, ki je postala temeljna usmeritev naše države, je pokopala romantiko. Nazadovanje števila kmetij in v kmetijstvu zaposlenega prebivalstva ter zaraščanje kmetijske zemlje so naša realnost. Če se vam toži po romantičnem kmetijstvu, boste morali poseči v književno tradicijo. Pa še tam je bore malo romantike, ampak obilica garanja, poniževanja, v nebo vpijočih krivic in strašne revščine.

Očitate nam industrijski način mlečne pridelave. Prireja mleka je bila zaradi izjemno visokih kakovostnih in higienskih standardov na močnem udaru ob vključitvi v globalne gospodarske tokove. V hudi konkurenci so preživeli zgolj največji in najmočnejši, sicer niso zmogli slediti vsem zahtevam, povezanim z izjemnim finančnim bremenom. Že omenjen problem slovenskih kmetov je (pre)majhna posest, zato je bila popolna specializacija in intenzifikacija v smeri industrijske pridelave edini način, ki je nudil možnosti preživetja. Zaradi nizkih odkupnih cen mleka so le velike količine omogočale preživetje. Formula je preprosta: če hočeš več pridelati na enaki površini, je treba povečati donos na enoto. In to se je zelo izrazito zgodilo na kmetijah med Kranjem in Golnikom. Tako je leta 1996 živinorejska gostota več kmetij na tem območju presegla 3 GVŽ/ha, kar je jasno napisano v članku, ki ga omenjate. To je stanje izpred desetih let, ki pa je zaradi hitrih in temeljitih sprememb v zadnjih letih že zgodovina. Slovenija se je začela spogledovati z Evropsko unijo in že pred polnopravno vključitvijo sprejela njena pravila igre. Živinorejska gostota je bila eden večjih problemov, ki je kmetije z intenzivno pridelavo močno bremenil. Pomanjkanje zemlje smo reševali z nakupi in najemi in ga tudi rešili. Kmetijske subvencije, ki so vam trn v peti, so na voljo zgolj tistim kmetijam, kjer imajo pod 2,5 GVŽ/ha (meja za živinorejske kmetije). Višja stopnja subvencij je na voljo kmetijam, ki ne presegajo maksimalne obtežbe 1,9 GVŽ/ha oziroma 170 kg dušika/ha. Vsak kmet, ki se je potegoval za kakršno koli obliko državne pomoči, zgornje številke zelo dobro pozna, saj jih je bil prisiljen dosledno upoštevati.

Še kratki pojasnili o skladiščenju gnojevke in ravnanju z njo pred uporabo. Prvič. Nitratna direktiva med drugim predpisuje tudi velikost gnojničnih jam, ki jih znova omenjate. Ustrezno skladiščenje gnojevke pri prejemnikih neposrednih plačil v kmetijstvu nadzoruje Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja s kontrolami tako na kraju samem kot preko baz podatkov. Drugič. Že nekaj let uporabljam dodatke za hitrejše zorenje gnojevke in vem, da nisem edini. Žal se mi poraja vse večji dvom o smiselnosti tega stroška. Razmišljam, da bi v prihodnje teh nekaj sto starih tisočakov rajši porabil za dopust. Vsaj vedel bi, da sem jih pametno izkoristil. Nakup dodatkov za gnojevko je sodeč po tonu in vsebini vaših pisem povsem nesmiseln.

Po vašem prepričanju pogled na dvorišča in travnike dokazuje, da nismo obubožani. Zahvaljujoč trudu svojih prednikov, podedovanemu premoženju in trdemu delu na srečo res ne. Ne morem pa razumeti in dojeti, zakaj bi morali biti. Tako kot večina drugih državljanov živimo od lastnega in pošteno zasluženega denarja. Povrhu vsega malo zapravimo za »luksuz«, saj je naš prosti čas skopo odmerjen. Mnogi kmetje ne vedo, kaj je dopust, saj živina zahteva stalno skrb. Nerad se ponavljam, ampak veliki traktorji in hlevi nam omogočajo, da delamo in se preživljamo. Brez trdega dela in umnega kmetovanja bi bili malo vreden, celo mrtev kapital. Traktor je predpogoj našega obstoja in nikakor ne znak bogastva. Brez njega oziroma njih se lahko takoj postavimo v vrsto na Zavodu zaposlovanje. Še dodatek k pojasnilu v mojem prejšnjem pismu, zakaj imamo toliko traktorjev. Pomembna razloga sta razdrobljenost posesti in oddaljenost travnikov od doma. Slednja je povezana z zmanjševanjem živinorejske gostote. Za ponazoritev navajam primer naše kmetije. Pred 15 leti smo obdelovali zemljo, ki je bila v dveh katastrskih občinah, danes obdelujemo zemljo v petih. Obseg del se je povečal in obdelovanje zahteva več strojev. Res je, da traktor nekaterim pomeni statusni simbol in pri tem so povsem podobni mnogim Slovencem, ki se postavljajo z avtomobili. Seveda pa boljši in dražji traktor (tako kot avto) nudi večje udobje, varnost in boljše zmogljivosti, večji in bolje opremljeni hlev pa boljše delovne razmere za ljudi ter zdravo in prijetno bivanje živalim. Zato imajo investicije v varne in učinkovite stroje ter v posodabljanje hlevov vedno prednost pred vlaganji v stanovanjsko hišo in nakupom osebnega avtomobila.

Kljub vašim kmečkim koreninam in nostalgičnim spominom na kravo Cveto se očitno ne morete ogniti predsodkom proti kmetijstvu. Poleg tega v sebi nosite ustaljeno podobo o kmetih in kmetijstvu, ki je žal precej razširjena, namreč da mora biti kmet revež. Stara modrost pravi, da če je kmet reven, je revna tudi država. Prizadevanja naše države so usmerjena v dvig kakovosti življenja vseh državljanov, Ustava RS pa zagotavlja enakopravnost. Kmetje imamo torej vse pravice do dostojnega življenja, ki si ga služimo z lastnimi rokami. Obe vaši pismi med vrsticami razkrivata vaše mišljenje: če bi se kmetje v Goričah in okolici pobijali v razpadajočih hlevih, brodili po blatnih dvoriščih, dan za dnem popravljali stare stroje ter se vozili z razmajanimi avtomobili, potem bi bil tudi smrad gnojevke manj moteč.

Alojz Urbanc, Goriče