Sto let Astrid Lindgren

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: Mularija / sreda, 24. oktober 2007 / 06:00

Letos mineva sto let od rojstva švedske pisateljice Astrid Lindgren. O njej je minuli ponedeljek v Prešernovem gledališču v Kranju predaval Marjan Marinšek, ki je eno največjih pisateljic vseh časov osebno poznal.

Ob stoletnici rojstva Astrid Lindgren so minuli ponedeljek v Prešernovem gledališču v Kranju tako otroci kot starejši z velikim zanimanjem spremljali film in predavanje o švedski pisateljici, ki ga je na povabilo Kluba ljubiteljev Prešernovega gledališča pripravil Marjan Marinšek. Lindgrenovo je osebno srečal šestkrat, prvič leta 1985 v Novem Sadu, hrani pa tudi 35 njenih pisem. Kot je povedal, ga je Pika Nogavička, ki je po svetu najbolj znano delo švedske pisateljice, prevzelo že v mladosti, danes pa hrani kar tristo knjig Astrid Lindgren.

Pisateljica je živela srečno otroštvo na kmetiji, vse dokler ni pri 18 letih zanosila. »To je bila takrat največja katastrofa, ki se ti je lahko zgodila, še posebej, če si živel v majhni vasi. Zaradi tega se je preselila v Stockholm, kjer je živela v stanovanju skupaj z drugimi podnajemnicami. Vmes je bila nekaj časa novinarka pri lokalnem časopisu, delala je pri kriminologu, pa avtomobilske karte. Potem je šla za tajnico h gospodu Lindgrenu, s katerim sta se nato poročila in zaživela srečno življenje,« je strnil Marinšek. Za deseti rojstni dan je hčeri podarila zgodbe o Piki Nogavički, ki jih ji je pred tem pripovedovala, en izvod pa je poslala založbi. »Založnik jo je zavrnil zaradi uporništva in antiavtoritativnosti; menda je celo dejal, da jo bo prijavil na urad za mlade,« je razložil. Rokopis so nato nekoliko omilili, ga ponudili drugi založbi in Pika Nogavička je naenkrat obnorela mlade bralce. 150 tisoč izvodov so prodali v trenutku, knjiga pa je danes prevedena v šestdeset jezikov. Lindgrenova je prvo knjigo napisala šele pri 36 letih, iz nje pa je nato začela bruhati ustvarjalnost. Napisala je 36 knjig, ki so prevedene v devetdeset jezikov.

»Astrid je takoj za tem, ko je zaslovela s Piko, postala urednica otroške literature pri založbi, kar je bil šok, saj je veljala za gospodinjo. Naenkrat je bila ona tista, ki je pregledovala rokopise drugih. Po radiu je tako čudovito brala svoje zgodbe, da so bile takrat ulice povsem prazne,« je pripovedoval Marinšek, ki je na predavanju razkril vrsto zanimivosti o pisateljici. Ni marala računalnika, težko je odpirala konzerve, zelo rada je plezala po drevesih, kot otrok pa tudi po centralnem ogrevanju. Vozniški izpit je opravljala eno leto, a ni nato nikoli vozila avta, raje je imela kolo; njen najljubši cvet so bile divje vrtnice, ki se pojavljajo v treh njenih delih. Zvečer je komaj čakala, da bo jutro, saj je rada zgodaj vstajala in ustvarjala. Oboževala je naravo; njen grob krasi skala iz domače gmajne, kar je bila njena velika želja … Marinšek pravi, da je bila izjemno preprosta: »Živela je v navadni ulici in ko je leta 2002 umrla, so pred njeno stanovanje začeli prinašati svečke in rože. Mnogi kar niso mogli verjeti, da je ena najslavnejših oseb na svetu živela v povsem navadnem stanovanju.«

Marinšek, ki je tudi pobudnik Pikinega festivala v Velenju, ki velja za največji otroški festival pri nas, je ob 90-letnici slavne pisateljice napisal knjigo o njej, ob stoletnici njenega rojstva pa namerava izdati povest, ki bo izšla prihodnji mesec. Uvod zanjo je napisala hčerka Astrid Lindgren. »Na to sem še posebej ponosen, saj je prav ona tista, ki je prva poslušala zgodbe o Piki Nogavički,« je dejal avtor.