Šundar na Žirovskem

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 21. oktober 2007 / 06:00

Zgodba nekega zavrženega sina

O svojem stricu, ki je umrl že pred več kot osemdesetimi leti, mi je pripovedovala njegova nečakinja, Marija, ki si je naprtila že sedmi križ. To je prav posebna zgodba, za katero se mi je zdelo, da jo že moram uvrstiti na to mesto.

»Stric M. je bil zelo nesrečen otrok. Njegov oče ga je zaničeval, zato mu je ves čas metal pod nos, da je nebodigatreba, senti, ker je bil spočet in se je zato moral poročiti z njegovo mamo. Čeprav je bilo pri hiši še osem otrok, ki so prihajali na svet leto za letom, je očetovo sovraštvo čutil le prvi. Velikokrat mu ni dovolil niti tega, da bi skupaj z drugimi sedel za mizo. Mama mu je hrano ponavadi prinašala za peč, kjer je sedel v nenehni pripravljenosti, kdaj se bo oče razjezil in vrgel vanj kakšno poleno ali čevelj. Spominjam se, da se je moja mama zmeraj prekrižala, ko je pripovedovala o njem. Očeta so se tudi drugi zelo bali, nihče se mu ni upal ugovarjati, še najmanj mama. Bila je še mlada, ko ji je zbil prednja dva zoba, menda kar s komolcem, medtem ko se je sklanjala nad mizo.«

M. je vse to opazoval, vsrkaval vase in – pomnil. Težko otroštvo je botrovalo temu, da je z leti postajal vedno večji samotar. Nikoli ni hodil v šole, izogibal se je vasi, najraje pa je bil med svojimi kravami, ki jih je pasel malo pri sosedih, malo pa tudi pri oddaljenih kmetijah. Ljudje so pripovedovali, da je v gozdu reševal živali iz lovskih pasti, hkrati pa je ljudem povzročil nemalo škode s svojimi nočnimi pohodi. Enemu je odvil kolo z voza, drugemu je požagal najlepše mlade smreke, tretjemu je zažgal svinjak.

»Punce ga prav tako niso marale, ker se ni umival in je smrdel kot pujs. V petek in svetek je nosil isto srajco, čeprav so mu gospodarji enkrat na leto kupili novo obleko. Na eni redkih fotografij, ki jih imamo o njem, v roki drži klobuk in gleda mrko, izpod čela. Brez senčice nasmeha. Pripovedovali so, da je zbolel za pljučnico. Njegov oče je nekaj časa molče prenašal, da je ves vročičen ležal v materini postelji, da so mu stregli in hodili okoli njega. Potem pa ga je nekoč zagrabil, rekoč, da se klin s klinom zbija, odnesel ga je pred hišo in vrgel v čeber ledeno mrzle vode, iz katerega je pila živina. Pa je M. tudi to preživel, ne ve se sicer, kako, ampak že čez kakšen teden dni so ga spet napodili nazaj h kmetu, pri katerem je pasel živino. Kar strese me, ko se spomnim vsega hudega, kar je moral ta otrok preživeti,« je pripovedovala Marija s solzami v očeh.

Ko je bil M. malo starejši, so mu prišle - tako kot vsem drugim - na ušesa govorice o hčerki, ki jo je imel njegov oče z drugo žensko. Čenče so pripovedovale, da je bila ta, druga ženska, doma z neke kmetije, kjer so živeli oholi in visoki ljudje. Vendar je ljubezen, očitno, bila močnejša, kajti zaljubljenca sta se shajala še potem, ko sta bila že zdavnaj poročena vsak z drugim.

»M. je začel zalezovati svojega očeta in tako je kmalu ugotovil, katera je njegova polsestra. Bila je sicer kakšno leto starejša od njega, pa nič zato. Nihče ni vedel, kaj se je motalo v njegovi pameti, kajti nekoč jo je počakal in ji storil silo. Menda je ubogo dekle prijokalo domov vso krvavo in raztrgano, tega, kdo ji je to storil, pa ni vedelo povedati. Posilstvo pa ni ostalo brez posledic, saj je punca rodila, ravno tam okoli božiča. Na svet je prijokal deček, ki se mu je že ob rojstvu videlo, da bo hudo umsko prizadet …

Maščevanje je na mojega sorodnika M. nekaj časa dobro vplivalo, pravili so, da ga je od veselja in zadoščenja kar razganjalo, saj je mislil, da se je s tem »oddolžil« očetu za vse, kar mu je ta hudega storil. Pozneje pa ga je začela peči vest, začel se je sekirati in obtoževati in še zelo mlad se je tako zapil, da je vsak večer obležal v kakšnem grabnu. »Od takrat naprej naša družina in tista druga s slaboumnim otrokom, ne govorita med seboj. Mnogi niti ne vedo več, kje tičijo razlogi za sovraštvo, vseeno pa skrbno »negujejo« ustno izročilo, ki pravi, da so oni drugi »grdi in pokvarjeni«, grenko doda Marija.

»Kaj pa se je zgodilo z dečkom?« me je še zanimalo. Povedala mi je, da so ga skrivali v hiši, da so nazadnje celo sosedi »pozabili« nanj, saj mu niso dovolili oditi niti na dvorišče, kaj šele v vas. Njegova mati se je potem poročila z nekim starejšim vdovcem, z njim je imela še pet otrok, vendar svojega prvega sina ni nikoli vzela s seboj. Do njegovega žalostnega konca, umrl je star okoli 35 let, so zanj skrbeli stari starši.