Konec gostoljubja

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Petek, 8. junij

Sedim pred podobo Marije Pomagaj z Jezusom v naročju in razmišljam o svoji usodi in o nepričakovani življenjski preizkušnji. Od kdaj pravzaprav gostim, da ne rečem, redim tujka v svojem telesu? Zdravnik predvideva, da sem raka dobila pred najmanj tremi in največ petimi leti. Tisto, kar me v zvezi s tem nepopisno jezi, je, da nisem tega dejstva v vseh teh letih niti slutila. Če bi mi bilo v tem trenutku dano, bi tej prekleti usodi ali kar koli že je v ozadju, pljunila naravnost v ksiht. Tako besna sem, da mi iz por sili znoj. V sebi čutim toliko besa, da bi z njim razpolovila meter debelo hrastovo desko. In, vendar, bes, ki je v meni, je navadno slepilo: ni res, da bolezni nisem slutila; slutila sem jo, a sem slutnjo namerno prezrla.

Spominjam se jutra pred dvema, največ tremi leti, ko sem tako kot navadno kašljala, le da sem tokrat izkašljala »nekaj« rdečega. Čeprav nerada sem si vendar priznala, da je to »nekaj« v resnici kri. Nikakor pa si takrat nisem bila pripravljena priznati, da je kri prišla naravnost iz pljuč. Ne vem sicer, kako, ampak prepričala sem se, da mi krvavijo dlesni. Tega se spominjam tako dobro, kot bi bilo pred eno uro.

Naslednjič me je usoda skušala opomniti, da moje zdravstveno stanje sploh ni rožnato, ko na fitnesu naenkrat več nisem mogla teči. Spet sem prezrla opozorilo in se oviri izognila tako, da sem tek zamenjala s hitro hojo. Pa je spet šlo.

Pred šestimi dnevi se je usoda moje brezbrižnosti naveličala in me opozorila tretjič, očitno zadnjič, saj me je zaradi neznosne bolečine pod desno lopatico pustila brez manevrskega prostora, kar pomeni, da sem ostala brez možnosti sprenevedanja in sem se bila prisiljena soočiti z resnostjo svojega zdravstvenega stanja. Toliko o upravičenosti pljuvanja usodi v obraz in besa, ki mi je zaradi »nepričakovane« usode za krajši čas zasenčil resnico: telo je ves čas opozarjalo razum, razum pa je bil brezbrižen. Zato nima zdaj razum nobene pravice iskati izgovorov ali krivcev zunaj sebe.

Pomislim na srbsko maniro, ki pravi: »Svakog gosta, tri dana dosta.« V meni pa se gost na moj račun, pomeni, na račun mojega zdravja redi in raste že najmanj tri leta. Zadnji čas torej je, da je mojega gostoljubja konec in da gosta, ki ga medicina imenuje rak, iz svojega telesa za vedno izselim. Izženem. Preženem. Odženem. Odgovore na vprašanje, kako bom to storila, pa bom iskala v uradni medicini, v pogojno rečeno alternativi, v veri in v molitvi, v poslušanju notranjega glasu, v zaupanju in v ljubezni; v ljubezni do same sebe, v ljubezni do najbližjih in do okolja, v ljubezni do življenja.

Marija Pomagaj, vsi angeli in svetniki, vse nadnaravno in naravno, prosim za moč, za voljo, za vero, za pogum, s katerim bom v prihodnjih dneh, tednih in mesecih stopala po poti, ki vodi k zdravju in naprej v življenje. Ko s Tino odideva iz cerkve, je v meni moč vulkana. Čutim in vem, da me na poti v življenje bolezen več ne more ustaviti. (Se nadaljuje.)