Šundar na Žirovskem

Del žirovske folklore je bila tudi "fovšija".

Pisati o tem, zakaj so se nekdaj na Žirovskem prepirali med seboj, ni bilo lahko. Kajti marsikakšen prepir je v minulih letih šel že skozi mnoge »predelave« in dandanašnji je bilo težko opredeliti, kakšna so bila prvotna dejstva, kaj pa je »ljudski glas« potem dodal sam. Seveda je bila to tema, ki me je zelo pritegnila in zaradi tega se ji res nisem mogla niti hotela odreči. Bilo mi je izredno prijetno, ko sem spet dobila priložnost, da sem obiskovala ljudi, se z njimi pogovarjala, in ko sem spoznavala, da o Žirovcih pravzaprav še zelo malo vem.

V pogovorih sem odkrivala tudi drugo plat naših prednikov:

* kako so bili trmasti, ponosni, samovšečni,

* kako so se znali postaviti zase,

* kako niso hoteli popustiti, niti ko jim je tekla voda v grlo,

* kako so potem znali svoje sovraštvo prenašati še na naslednje rodove,

* in še marsikaj drugega.

Zdaj vem tudi to, da se v Žireh skoraj ničesar ne pozablja. Da med ljudmi še zmeraj živijo spomini na krivice, ki so jim bile storjene, in da je odpuščanja bolj malo.

Ničkolikokrat sem slišala stavek: »Ta star je bil baraba, ta mladi pa niso nič boljši.«

Ali pa: »Saj vemo, kaj je bilo narobe, samo nočemo več pogrevati starih zamer!«

Ali pa: »Jih bo že Bog 'štrafal' za vse, kar so komu hudega storili!«

Ali pa: »Se je delal, kako je pobožen, drugače je bil pa namest hudiča!«

Ali pa: »Eni so bli pa res sam za 'šundar' delat!«

Žirovci so se najbolj pogosto sporekli zaradi:

1. »termanov« (mejnikov)

2. vode

3. pijače

4. dediščine

5. medsosedskih odnosov

6. porok iz koristoljubja

7. odnosov med gospodarji in hlapci

Pod posebno poglavje sem uvrstila še klevete in strahove. Mogoče se bo kdo začudil, zakaj zraven tlačim še praznovernost, toda upam, da mi boste na koncu pripovedovanja dali prav, ker sem se tako odločila. Včasih je bilo zelo pomembno, kaj je kdo kje slišal. Vedeti moramo, da veliko ljudi ni znalo niti brati niti pisati, tako da se je o posameznih dogodkih le govorilo. Nekatere so imeli za »žleht« (tako kot je v navadi še danes). Če niso vedeli početi drugega, so pozimi snemali vrata po hlevih, da se je prehladila živina. Takih ni nihče maral in tudi zaradi njih je bilo več kot preveč šundra.

Prav tako je prišlo do prepirov na balih. Ni ga bilo plesa, da ne bi pele pesti! Zanimivo je, da se je že včasih veliko preklinjalo. Posebej so bile v čislih italijanske in srbske kletvice. Fantje iz različnih vasi so vedeli, da pri sosedih niso dobrodošli. Po nenapisanem pravilu so jih zmeraj dobili, če so rinili v dekleta iz drugega zelnika. Sem in tja so kakšnega tudi zabodli. Pa to ni bilo nič takega. Vsaj tako se mi je zdelo, ker takemu dejanju ni nihče namenjal večje pozornosti.

Del žirovske folklore je bila tudi »fovšija«. »Fovšaritni« so bili, če je kdo predčasno spravil pridelek, če je imel sosed novo obleko, če je komu uspelo popiti frakel šnopca več kot komu drugemu. V stari Jugoslaviji je bilo zelo pomembno tudi to, koliko je imel kdo v »šparkasi«. Nekateri so se s tem celo hvalili in zakrivili marsikatero neprespano noč zaradi nevoščljivosti.Moji sogovorniki so se v nečem popolnoma strinjali: pijača je bila tista, ki je povzročila največ gorja. Zaradi nje so ljudje izgubljali pravde, trpele so družine in marsikoga so »zaštihali«, ne da bi vedeli, kaj pravzaprav delajo.

To je le nekaj zbranih vtisov, ki so našli mesto v mojem srcu, preden sem se lotila pisanja. Vsem, ki ste me prav prijazno sprejeli v svoje domove, se moram najlepše zahvaliti. Prav tako mi je dobro delo vaše zaupanje. Za ilustracijo posameznih oseb bom večinoma uporabila le črke, ki pa nimajo nič skupnega z resničnimi imeni.