Iz starih časov: V Kompostelo

Pisnih poročil o tem, kako so romali prebivalci slovenskih dežel pred letom 1500 pravzaprav nimamo. Niko Kuret trdi, da so o teh rečeh prvi pisali šele slovenski protestanti, ki pa početja katoliških romarjev niso cenili. »Primož Trubar je poročal kralju Maksimilijanu v nemškem posvetilu glagolskega Novega testamenta, 'da hoče dobrosrčno slovensko ljudstvo vse svoje zadeve pri Bogu, pri Devici Mariji in pri svetnikih urediti samo … z daljšim romanjem in z zidanjem novih cerkva … Zato romajo prečesto v Rim, Loreto in v Oetting na Bavarsko preko Sankt Wolfganga, a redno vsakih sedem let v Aachen ob spodnjem Renu.' Že prej pa je v Katekizmu iz l. 1575 zaradi očitnih nerodnosti pri romarjih grmel proti božjepotništvu, češ 'od take hudobe … kir se per tacih cerkvah s tem rumanem, skrižihojenem zgodile inu še zdaj gode, bi mi mogli ene velike bukvi, katere bi ne mogel oben rimski osel nesti, napisati …' Primož Trubar nam pove, da cilj naših romarjev ni bil samo Rim, ampak tudi božja pota na zahodu. Niso se ustrašili daljave, iz bavarskega Alt-Oettinga so krenili naprej v Kelmorajn (Koeln am Rhein), v Cahe (Aachen) in druge porenske božjepotne kraje pa še mnogo dalje, v daljno Španijo, na grob sv. Jakoba v Kompostelo (Santiago de Compostela).«

V zadnjih letih se veliko naših romarjev odpravi v Kompostelo, mnogi znaten del te poti opravijo peš ali s kolesom. A malo jih ve, da so naši predniki hodili tja že vsa stoletja pred nami. »V Kompostelo so hodili Slovenci od 10. do 15. stoletja. To je bila prastara slovenska božja pot. Če so otroci njega dni vpraševali, kje je Kompostela, so jim pokazali rimsko cesto na nočnem nebu in jim dejali: 'Glejte, ta cesta pelje k sv. Jakobu v Kompostelo!' Otroci so se zelo čudili in premišljevali, kje bi bil ta kraj.« Josip Lavtižar, znameniti rateški župnik, ki je bil tudi sam velik romar, je napisal, kako se je nekdanji romar pripravil na dolgo pot v Španijo. »Kdor je romal v nekdanjih časih v Kompostelo, se je pripravljal za to potovanje kakor za pot v večnost. Pred odhodom je povabil prijatelje na svoj dom. Najprej so obiskali cerkev, kjer je opravil duhovnik za romarja slovesno zadušnico. Iz cerkve so šli v romarjevo hišo k zajtreku in k poslovu. Slovo je bilo zelo genljivo, ker je pel tačas mrliški zvonček. Božjepotnik je vzel poleg črevljev na nogah še posebej par novih s seboj, segel po krepki palici in odšel v daljni svet. Dandanes ni več tako. Na suhem vozijo brzovlaki, na morju parniki. Z njimi prideš brez posebnega truda v Kompostelo. Nihče ne hodi več peš, zato tudi ne potrebuje dveh parov črevljev, kakor so jih nekdaj potrebovali.« Tudi gospod Lavtižar sam se je v Kompostelo napotil z vlakom. Kuret pa je k njegovemu opisu odhoda pripisal še tole: »Koliko nevarnosti je čakalo romarja na potovanju! Treba je bilo prekoračiti visoke prelaze v Pirenejih, prehoditi divje baskiške pokrajine in se vzpeti čez zameteno kantabriško gorovje. Kaj vse je moglo doleteti romarja na tej poti, pove naša ljudska pesem o kompostelskem romarju.«