O zaupanju, odgovornosti in všečnosti

Besedilo: Objave Mestne občine Kranj
sreda, 10. oktober 2007 / 06:00

Pismo župana

Moje današnje pisanje je spodbudilo drobno SMS pisemce, ki sem ga dobil pred kratkim. Sprva sem se ga zelo razveselil, saj se me je po dolgem času spomnil prijatelj, tisti pravi prijatelj iz predžupanskih časov, s katerim sva ob poletnih večerih, sede pred počitniško prikolico, ob vrčku piva »predebatirala« in rešila marsikateri svetovni problem, se spominjala dni v JNA in se do solz nasmejala ob svežih šalah.

Že prve vrstice pisma pa so mi nakazale, da mi tokrat ne bo šlo na smeh. Vsebine zaradi osebne narave pisma ne bom citiral, naj pa povem, da se je ob nestrinjanju z lokacijo predvidenega centra za predelavo odpadkov, ob kateri prijatelj domuje, vsebinsko dotaknil predvsem mojega poštenja ter hlepenja po finančnih dobrinah, ki naj bi jih bil deležen zaradi takšne »moje« odločitve. Ali pa vsaj moje velike naivnosti ob tem, ko bi naj me vodili drugi, ter sramote, ki naj bi se me držala še po končanem mandatu.

Osebno sem pristaš neposredne in odkrite komunikacije, zato sem se po prvi osuplosti ter užaljenosti razveselil priložnosti, ko sva si lahko iz oči v oči izmenjala svoja stališča in se, vsaj po mojem občutku, razšla še vedno kot prijatelja.

Me je pa ta dogodek spodbudil k razmišljanju o (ne)zaupanju, odgovornosti in odkritosti v kontrapunktu z všečnostjo in lagodnostjo ter nenazadnje o sramoti ali slavi.

Ko sem se pred letom dni odločal o svoji kandidaturi za župana, me, lahko trdim z gotovostjo, ni vodila želja po slavi, svojih pet minut slave sem se naužil že v času svojih igralskih dni in sem kaj kmalu spoznal, da ima ta medalja tudi drugo, precej temnejšo plat, ki bi me prej odgnala, kot pa privabila.

Precej jasno mi je tudi, da človek pač ne more biti všeč vsem. Župan mora slediti ter na neki način bedeti nad razvojem mesta in vseh prebivalcev v njem; ob številnih željah, potrebah in interesih, ki so prisotni v tako veliki občini, kot je Kranj, je seveda ustreči in biti všeč vsem - utopija.

Želimo si, da bi Kranj znova zakorakal po poti, na kateri je nekoč že bil. Da bi spet postalo poslovno močno in uspešno mesto, mesto prijazno svojim prebivalcem in bi upravičilo svojo vlogo centra regije.

Veliki cilji in visokoleteče želje, ki pa s seboj ne prinašajo le sladkih radosti, pač pa tudi precej bolj kisla jabolka, v katera je potrebno ugrizniti - manj prijetne odločitve in odgovornosti, kot so skrb za odpadke, ki jih proizvedeš, lokacije čistilnih naprav, novih tras cest itd.

Okrog takšnih odločitev se vedno dvigne veliko različnih mnenj in tudi nasprotovanj, predvsem tistih ljudi, ki živijo na teh lokacijah, kar je razumljivo in zato tudi toliko pomembneje, da je o takšnih vprašanjih nujno potrebno voditi dialog, postreči z argumenti in pojasnili. Zelo pomembno pa je argumentom tudi prisluhniti, da bi kasneje o njih lahko diskutirali.

Moje osebno mnenje je, da je veliko bolj pošteno in na dolgi rok bolje priti na dan s še tako neprijetnimi dejstvi, kot pa z »nasmehom na ustih in figo v žepu« obljubiti nemogoče. Menim, da še tako trden pogajalec takšno držo spoštuje, vsako »politikantsko« izmikanje, ter zamegljevanje, kljub kratkoročni umiritvi, na dolgi rok prinaša le še hujše nesoglasje in nezaupanje.

Zato si mi, ob vsem zavedanju teže pogovorov, s prebivalci Mlake in Tenetiš želimo nadaljevanja konstruktivnih pogovorov in končne rešitve, ki bo prinesla nekaj dobrega vsem.

Na koncu pa še o poštenosti. Projekt, o katerem je govora, je strogo nadziran s strani Evropske unije in podleže najstrožjim okoljskim in tudi ekonomskim pravilom. Ne gre za »nekakšen zasebni projekt«, pač pa za regijski konzorcij, v katerega so vključene še druge občine podpisnice, tako o kakšnih finančnih malverzacijah seveda ne more biti govora in v tem smislu za svojo ožjo skupino lahko zastavim svojo besedo.

Zaupanje ljudi, kot tudi slava ali sramota, pa tako ali tako veljajo za nazaj in jih mora »nosilec« pač nositi, kot si jih je zaslužil.