Ko zmanjka besed (3)

V nesrečah, kot je bila septembrska ujma, se pokažejo vse najboljše in najslabše lastnosti ljudi.

To je nekaj podobnega kot takrat, ko se ljudje postaramo. Pravijo, da se takrat ne pretvarjaš več in si samo takšen, kakršen si. K sreči ali pa tudi ne, se bo vsak najbolj zagotovo staral vsaj sam s seboj, če že ne z drugimi. Mogoče je to včasih še najtežje. Pri tem mislim tudi na vse, ki se radi okoriščajo s tujo nesrečo. Tudi takšnih se najde kar nekaj v teh dneh. Kot krokarji prežijo, kje bo kaj mrhovine. Kako lahko ljudje živijo s tem v sebi? To je vsaj tako bedno, kot vlamljati v avtomobile na parkirišču pred pokopališčem. Ko vendar vsak ve, da je to poseben kraj, kjer je žalost doma. No, ja. So stvari, ki jih nekateri nikoli ne bomo razumeli. Dolina je videti poškodovana, a življenje teče naprej. Še nikoli nisem slišala toliko povabil na dobrodelne koncerte, kot sem jih v zadnjih tednih. Človeka kar poboža po duši, ko ve, koliko ljudi je zares pripravljenih pomagati. Ne vem, ali se bomo lahko kdaj zahvalili vsem, kajti večina je neznancev. Zaradi svoje človečnosti ste postali del nas. Naj bo tole pisanje namenjeno vam. Vsem, ki v mislih ali dejanjih stopate po naši dolini in spodbujate ljudi na takšen ali drugačen način. Hvala. Vsem, ki nesebično pomagate, ne glede na to, od kod prihajate in kaj delate. Hvala. Vsem, ki profesionalno opravljate svoje delo v izrednih razmerah in se pri tem srečujete s tisoč in eno pritožbo. Hvala. Vsem, ki poročate, pišete ali govorite o naši dolini. Hvala. Vsem, ki dostavljate vodo in ponujate vse, kar ljudem omogoča, da bolje živijo. Hvala. Vsem, ki jih vsak dan srečujem na cesti – od vojakov, policistov, gasilcev in civilne zaščite. Hvala. Vsem, ki se trudite, da bi vse potekalo, kot je treba. Hvala. Vsem, ki ste postavili začasno zdravstveno postajo, katere ime je ponosno napisano na tabli pred župniščem v Selcih. Hvala. Vsem, ki pokažete, da vam ni vseeno. Hvala. Naj vam življenje hvaležno vrača vse, kar dajete.